Večer z zanimivim pogledom na Itala Sveva
Srečanje so obogatili odlomki, razstava in predavanje o pisateljevem odnosu do psihoanalize
Pobudo za zadnji januarski večer v Društvu slovenskih izobražencev (DSI) na Ulici Donizetti 3 v ponedeljek, 26. januarja 2026, je dala Knjižnica Dušana Černeta: tema večera je bil odnos Slovencev do tržaškega pisatelja Itala Sveva (1861–1928) in njegovega znamenitega romana Zenova zavest, ki je doživel velik uspeh tudi v dramatizaciji Tullia Kezicha. Prav odlomki iz tega dramskega dela v prevodu Martina Jevnikarja in izvedbi članov Slovenskega stalnega gledališča (SSG) iz Trsta, ki jih je leta 1969 posnela ljubljanska televizija, so uvedli večer v DSI. Prisluhnili smo tudi izsekom radijske izvedbe iste drame.
Predsednik Knjižnice Dušana Černeta Ivo Jevnikar, ki je dogodek povezoval, je nato k mikrofonu povabil članico Radijskega odra Manico Maver: prebrala je zanimiv kritiški odmev SSG-jeve uprizoritve izpod peresa Jožeta Peterlina, ki je bil nad predstavo navdušen. Sledil je krajši poseg knjižničarke Lučke Kremžar o razstavi Svevovih del v slovenskem prevodu in drugih publikacij, ki je bila ob tej priložnosti na voljo v treh vitrinah. V imenu Knjižnice Dušana Černeta se je zahvalila Narodni in študijski knjižnici, ki je za namen razstave posodila nekatere publikacije, in SSG-ju, ki je posredoval fotografije iz svojega arhiva. Pozdravila je še dr. Alessandra Sirugo, koordinatorka julijskega knjižničnega sistema, ki povezuje vse javne in zasebne knjižnice na našem območju.
Nato je Jevnikar končno predstavil osrednjega gosta večera, dr. Martina Petra Kastelica, ki je oktobra lani doktoriral iz italijanistike na ljubljanski Filozofski fakulteti z disertacijo na temo naratološke in hermenevtične analize Svevovih romanov. Kastelic je v krajši predstavitvi svoje raziskave predstavil Svevov odnos do psihoanalize in kako se ta kaže v njegovih romanih ali, bolje rečeno, njegovem romanu, saj je pisatelj sam izjavil, da je pravzaprav napisal en sam roman: kot se lepo kaže v Kasteličevi disertaciji, je v trojici Svevovih romanov mogoče opaziti razvoj oz. postopno emancipacijo pripovednega glasu in s tem vse večje razkrivanje junakove notranjosti. Protagonisti vseh Svevovih romanov imajo nekaj skupnih značilnosti – gre za moški lik, ki piše in išče svoj glas. Lika iz prvih dveh romanov, Življenje in Senilnost, je pogubil preveč tragičen pogled na svet, Zena Cosinija pa po Kasteličevih besedah rešuje njegova (samo)ironija: uči nas, da sebe in sveta ne sprejemamo preresno. Poleg v času avtorjevega življenja izšlih romanov pa je Kastelic v svojem doktoratu preučil tudi posthumno objavljena Nadaljevanja (Continuazioni, v slovenščino še niso prevedena): pet poskusov nadaljevanja Zenove zavesti, v katerem je prvoosebni pripovedovalec ostareli Zeno, ki je že popolnoma emancipiran, saj se ne zdravi več.
Velika zanimivost Svevovega pisanja je zagotovo njegov ambivalentni odnos do psihoterapije. Ena od tem Zenove zavesti je boj z avtoriteto, ki poteka med Zenom in njegovim terapevtom, doktorjem S., ki Zenove dnevnike objavi iz maščevanja, ko ta prekine zdravljenje. V krajši razpravi, ki je sledila predavanju, je o tej ambivalentnosti spregovoril tudi predavateljev prijatelj, psihiater dr. Borut Škodlar: povedal je, da je Freudovo delo Itala Sveva močno fasciniralo in si je najprej celo želel prevesti eno od njegovih del v italijanščino, o njegovi kasnejši skepsi nad očetom psihoanalize pa največ pove Svevova izjava, da je bil Freud zelo koristen, vendar bolj za pisatelje kot pa za paciente. Prav zato je zanimivo, da je Italo Svevo vseeno napisal enega prvih psihoanalitičnih romanov, ki dobro stoletje po izidu še vedno velja tudi za enega najboljših.
