“Radi se imejte, pogovarjajte se in uživajte življenje!”
Dijaki, ki obiskujejo tehniški pol v višješolskem središču v ulici Puccini v Gorici, so v četrtek, 5. marca 2015, v eni šolski uri doživeli čudovito lekcijo slovenske umetniške besede, imeniten gledališki utrinek in okusili kristalno čist pesniški izvir. V goste je prišla Saša Pavček, diplomirana igralka, pesnica in pisateljica dramskih besedil, docentka za dramsko igro in umetniško besedo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Srečanje, ki ga je omogočilo Društvo slovenskih pisateljev v sklopu pobude Povabimo besedo, je pripravila prof. slovenskega jezika, tudi sama pesniška duša, Marija Kostnapfel.
Saša Pavček, rojena v Ljubljani leta 1960, je na poseben način vezana na Primorsko, saj je v otroških letih večkrat bila pri nonotih v vasi Klanec pri Kozini, na meji med Krasom in Istro. Zato so ji tudi v gledališču posebno pri srcu temperamentni primorski liki (spomnimo se npr. na njeno Lučo v Tomšičevi monodrami Bužec on, bužca jaz, ki je doživela 500 ponovitev (!), ali Krčmarico Mirandolino, pa še Filumeno Marturano). Že v gimnazijskih letih je sodelovala v Šentjakobskem gledališču in bila članica dramskega krožka v Pionirskem domu pri pedagoginji Dragi Ahačič. Pavčkova je diplomirala l. 1983 na AGRFT smer dramska igra in umetniška beseda (tja se je vpisala, čeprav je disleksična, kar ji je povzročalo ne malo težav). Njen profesor je bil prezgodaj umrli igralec Rudi Kosmač, ki je bil po besedah Saše Pavček izjemno nežen in čuteč človek ter zelo razumevajoč do mladih študentov. L. 1985 je postala članica SNG Drama Ljubljana, prej je bila svobodna umetnica. V letih 1986-87 se je izpopolnjevala v Parizu. Od l. 2000 je dobila status “igralke z izjemnimi umetniškimi dosežki” in imenovali so jo za prvakinjo SNG Drama Ljubljana. Do sedaj je odigrala nad sto vlog v gledališču, filmu, TV dramah in nadaljevankah. Poleg tega je tudi spretno dramsko pero. L. 2005 je izšel njen knjižni prvenec Na odru zvečer, zbirka esejev o gledališču oz. razmišljanj o igralskem poklicu; v njej je tudi esej o garderoberki, ki ga je naslovila Bela senca. V gledališču – je zatrdila igralka – so namreč zelo pomembni tudi zakulisni delavci in prav ta garderoberka je opravljala svoje delo z veliko predanostjo. Izdala je tudi dramska dela Al’ ena al’ dva, Čisti vrelec ljubezni, poetično dramo Pod snegom (2007), Arijo (2008), radijski igri Gaudeamus in Izginuli. Poleg tega je treba omeniti njen pesniški prvenec Obleci me v polju, iz katerega je pred dijaki interpretirala dve pesmi.
Kot občutljiva, natančna igralka je ustvarila nepozabne ženske like iz klasičnega in modernega repertoarja. Širša publika se je ničkolikokrat zabavala ob njenih do potankosti izdelanih komedijskih likih. Za svoje delo je prejela več kot dvajset nagrad in nominacij (Severjevo nagrado, Borštnikovo nagrado, nagrado Žlahtna kmedijantka …), 2004 mednarodno literarno nagrado Umberto Saba za monokomedijo Al’ en al’ dva (Trieste scritture di Frontiera). Prav odlomek iz tega dela, ki ga je napisala za igralca Aleša Valiča, kot je sama razkrila, je z mojstrskim igralskim nastopom suverene odrske osebnosti podarila dijakom, ki so v tišini uživali monolog “oštirja” Alena s Krasa. Brez rekvizitov, brez kostumske pomoči se je izredno učinkovito preobrazila v preprostega primorskega človeka. Dijaki so tako lahko pobliže spoznali njene izrazne veščine in poslušali njen zveneči glas v sočnem primorskem narečju, ki tako polno in pristno privre iz njenih ust. Kot njen pokojni oče, pesnik Tone Pavček, ki je bil večkrat v gosteh na naših šolah, zna čudovito ujeti pozornost poslušalcev. Dijaki, ki so mnogokrat nemirni, so v tišini in zbranosti spremljali njeno izvajanje, saj jih je kot val morja odnesla v gledališki svet s svojim privlačnim, vselej tako naravnim odrskim nastopom.
Umetniško pot Saše Pavček je v skopih besedah predstavila skupina dijakinj, ki ji je tudi postavila nekaj vprašanj, na katera je prijazno in iskreno odgovarjala. Na vprašanje, zakaj je izbrala igralski poklic in ali bi se še odločila zanj, je povedala: “Težko rečem, da bi se danes odločila enako. Kar je, je. Človek ne more spreminjati tega, kar se je zgodilo, ker je pač življenje samo eno. Zelo rada imam ta poklic. Vedno so me zanimali ljudje, vedno sem opazovala ljudi, na skrivaj sicer, ker sem bila kot otrok vase zaprta. Redkokdo bi rekel, da se bom odločila za neki javni poklic, kjer moraš biti vsem na očeh in vajen komunikacije. Igralski poklic je zelo lep, a tudi zelo težek. V tistih dneh, ko je ta poklic težek, ko nisem dobro razpoložena ali ko sem utrujena ali nisem najbolj zdrava, ali mi kaj ne gre, se mi zdi, da so pred mano neke neprestavljive ovire, in mislim, da bi bilo boljše, če bi delala kaj drugega, bolj mirnega, manj stresnega. Ampak potem ko začutim publiko, vidim, da imam zelo veliko srečo v življenju, da je moj poklic tisto, kar me v življenju najbolj veseli, kjer najdem samo sebe. Ja, verjetno bi bila še enkrat igralka”. Ob vprašanju, ali jo je do pisanja privedlo dejstvo, da izhaja iz družine ustvarjalcev, je dejala, da bi težko odgovorila pritrdilno. Gotovo je sicer tudi okolje vplivalo na njeno izbiro. “Če vas nekaj zanima, če vas ljudje spodbujajo, potem pa kar naenkrat, še sami ne veste kdaj, zacvetite, se vam nekaj zgodi, ena večja radost”. Verjetno je okolje, v katerem je živela, res vplivalo na to, da je začela tudi pisati. Sicer pa jo je bilo vselej strah, da ne bo dobro, kar bo napisala. A “življenje ni zato, da se bojimo česarkoli, ampak zato, da živimo to, kar nam je dano, kar želimo, in to, kar so naše sanje. Največkrat se mi zdi, da sem se najbolj približala sami sebi s pomočjo fantazije, svojih sanj, hrepenenj. In se pri tem nisem skušala ustavljati in reči: ne tega ne smem, to se ne spodobi … Na žalost sem precej kasno začela pisati. Ko pišem, sem zelo samokritična, morda včasih preveč. Ni dobro biti do sebe strašno zahteven, morda je včasih boljše, da je človek bolj igriv in vesel in odprt v življenje, kot pa težiti po popolnosti, perfekciji, kajti tega v življenju ni”. Priznala je, da ne ve, kaj ji je bolj pri srcu, ali igralski poklic ali besedno ustvarjanje, oboje je pač del nje same. Meni, da je njen poklic in poslanstvo biti igralka, saj kot književnica nima velikega opusa in se s pisanjem ne ukvarja tako temeljito kot z igranjem.
Naglasila je, da je njena pesniška zbirka Obleci me v poljub všeč zlasti dekletom (prav en izvod te knjige s posvetilom je podarila knjižnici tehniškega pola, njej so pa dijaki podarili cvetje in žlahtno kapljico). Pojasnila je, da je pesmi začela pisati že kot gimnazijka, ko se je prvič zaljubila. Z leti se jih je nabralo kar precej, in ker ljubezen ne pozna omejitev v življenjskih dobah, ampak je vedno živa, so te pesmi izšle v knjižni obliki l. 2010. Iz nje je interpretirala stihe Poljub kostum in Srce izrezano in spet popolnoma osvojila mlado občinstvo. Predstavila je še svojo zadnjo publikacijo, slikanico, pravljico za otroke in odrasle, Zakaj je polje jezero, ki govori o nekem presihajočem jezeru in kako je nastalo zaradi pretočenih solza mlade deklice. Po njenem jo je odlično ilustriral Damjan Stefančič. Omenila je tudi, da je bila prejšnji dan v Kranju, kjer imajo Mladinski oder; ti mladi so uprizorili njeno enodejanko Arija, kar jo je zelo razveselilo.
Ob koncu je dijakom zaupala, da je zelo vesela, ker so jo zbrano poslušali, in jih povabila na ogled kakšne predstave v ljubljansko Dramo, kjer so vsebine “žalostne, zabavne, takšne, kakršno je pač življenje”.
Na naše vprašanje, kako se je počutila med goriškimi višješolci, je odgovorila: “Zelo zelo lepo. Všeč mi je bilo, ker so lepo spremljali monokomedijo Al’ en al’ dva, se smejali, drugače pa so bili tiho, pozorni. Zdi se mi, da so prav vpijali te besede in da jim je to nekaj pomenilo, in sem presrečna, da je tako”!
Iva Koršič
