Prihodnost naših Marijinih domov
Ta poslopja so dejansko slovenska, nastala so ob prizadevanju in žrtvovanju ter denarni podpori slovenskih vernikov in slovenskih katoliških organizacij.
Vprašanje, s katerim se soočamo že vrsto let, in sicer pomanjkanje slovenskih duhovnikov v zamejstvu, hkrati vsebuje tudi skrb za prihodnost Marijinih oziroma mladinskih domov. Pri tem moramo sestaviti dvojni seznam. V prvega gre uvrstiti osebke–ustanove, ki imajo v lasti in upravljajo nekatere domove ter so s statutom priznani s cerkvenega in civilnega vidika. V drugo kategorijo pa sodi nepremičninska imovina, ki dejansko pripada posameznim župnijam (kar dejansko pomeni škofiji), kljub temu da jo upravljajo Slovenci.
Med prve gre uvrstiti Šentjakobski dom pri Sv. Jakobu na ul. Concordia (lastnik je Šentjakobsko kulturno društvo), Marijin dom pri Sv. Ivanu v ul. Brandesia, kjer med drugim potekajo tudi sezone Gledališkega vrtiljaka (lastnik je Marijino društvo Kraljica svetega rožnega venca – Opera Mariana Regina del Sacratissimo Rosario), Dom Jakoba Ukmarja v Škednju v ul. dei Soncini (lastnik je Škedenjsko kulturno društvo) in Marijin dom na ul. Risorta: le-ta ima v tej skupini najstarejšo zgodovino, lastnik poslopja je Marijina kongregacija Marija milostljiva. V župnijski lasti pa so domovi v Svetem Križu, Mačkoljah, Dolini, Boljuncu, Borštu, Bazovici, Zinkov dom na Opčinah in Marijin dom v Rojanu (Rojanska Marijina družba ima svoj statut, nima pa v lasti Marijinega doma na ul. Cordaroli).
Ustanove, ki upravljajo Marijine domove in ki razpolagajo s statutom, naj bi imele s formalnega vidika večjo gotovost, da bi tudi v prihodnje te nepremičnine ostale v slovenskih rokah (tudi v primeru prodaje, naj bi denar ostal Slovencem); manj trden pa je položaj ‘župnijskih’ domov, kjer Slovenci nimajo dokončne besede, kar pomeni, da se njihov slovenski predznak lahko spremeni …
Država je močno poostrila pravila za ustanavljanje novih cerkvenih oseb, to je ustanov, ki bi – kot v primeru prvega seznama – s svojimi statuti obvarovali ali bolje obdržali domove v slovenskih rokah: verjetno bi bilo potrebno poiskati rešitev drugje, morda s poenotenjem uprave vseh domov znotraj iste ustanove.
To je vsekakor izredno delikatno in večplastno vprašanje tudi zato, ker je preveč časa ostalo nedorečeno. To je navsezadnje tematika, pri kateri se morajo slovenski verniki zediniti, pravniki, duhovniki, odborniki posameznih domov pa poiskati pravilne rešitve. Zavedati se moramo, da je vzdrževanje teh naših domov tudi vedno večje breme zaradi ‘skromnih’ finančnih okoliščin, v katerih nam je dano živeti: ta imovina predstavlja sicer dragocen potencial, ki zahteva ustrezne gospodarne pristope.
V nedavni številki Našega vestnika smo brali, da je škedenjski kaplan in predsednik Slovenskega pastoralnega središča, g. Dušan Jakomin, dobil pooblastilo od škofa za sklic sestanka, na katerem bi se morali duhovniki in odborniki posameznih domov domeniti o načrtu glede ohranitve Marijinih domov. Prvo srečanje je bilo v petek, 19. septembra, drugo pa pred kratkim: upati je, da so to prvi koraki na poti izdelave sinergije, ki so ga Marijini domovi morda preveč časa pogrešali. Čas je, da se najdejo ustrezni odgovori in pravi ljudje, ki bi tej kočljivi zadevi vestno in gospodarno sledili.
