Jezik je sredstvo sožitja
Na predavanju je jezikovni strokovnjak bodisi na začetku svojega izvajanja bodisi v nadaljevanju pojasnil svoj pogled na odnos med knjižnim jezikom in jezikom raznih slovenskih zemljepisnih področij ter narečjem: dejansko je opredelil novo filozofijo, ali bolje politiko komisije SAZU, ki bo v prihodnjih petih letih pripravila pravila za nov pravopis slovenskega jezika. Skupina izvedencev, med katerimi bo tudi Weiss sam, se bo držala nekaterih načel, ki so jih dosedanji snovalci pravopisa postavljali na stranski tir. Dejansko bodo pristojni zagovarjali nekoliko večjo jezikovno ‘demokratičnost’. Ta izraz (ki ga je izbral podpisani, nikakor ne dr. Weiss) se najbolje opredmeti s pomočjo nekaterih misli in citatov slavnih jezikoslovcev, ki jih je predavatelj izrekel v Narodnem domu. Na primer: Jezik je narečje z vojsko in mornarico; ali: Najbolj globalen jezik je tisti, ki povzroča največ preglavic; in še: V narečju niso napovedali nobene vojne, v zbornem jeziku pa ja.
Te misli izpričujejo določeno distanco do strogosti, s katero so nekateri puristi zaupali slovarski in pravopisni literaturi končno sodbo o tem, kaj jezik sploh je. Dejansko se v ta vidik uvršča tudi uzakonjenje slovničnih pravil, ki lahko, če se jih do skrajnosti držimo, imajo celo obraten učinek od zaželenega: Weiss je z vsem spoštovanjem dejal, da je starosta slovenskih slovničarjev, pravi pojem pri normiranju slovenskega jezika, prof. Jože Toporišič, s svojimi togimi pravili nekaterim (ali bolje – marsikomu), če že ne skvaril, vsaj zmanjšal užitek učenja slovenskega jezika.
Potemtakem se bodo snovalci novega pravopisnega priročnika držali prepričanja, da lokalne jezikovne različice nikakor ne ogrožajo zbornega jezika: “Ni res, da Slovenci morajo pisati in govoriti le tako, kot pišemo in govorimo v Ljubljani”, je dejal jezikovni strokovnjak. Tu ne gre za preprosto popuščanje ali za jezikovni laissez-faire: obratno, gre za preprost didaktični postopek in pristop do celovitejšega pojmovanja jezika. Na tej osnovi bo zamejski Slovenec in Slovenec iz matične domovine v pravopisu pod geslom ‘kardiopatik’ dobil razlago, da je ta izraz lokalno obarvan, se pravi, da se ga pri občevanju lahko poslužujejo manjšinci v Italiji. Gotovo bo raba tega izraza v zbornem jeziku ostala nezakonita (kako naj bi bilo drugače, če v slovenščini tega izraza sploh ni!), njegovi uporabniki pa ne bodo označeni za morilce slovenščine.
Šlo bo preprosto za vzajemno novčenje znanja glede različnih nians slovenskega jezika, ki bo rojaka iz Slovenije med drugim približalo jezikovnim posebnostim našega prostora (se pravi splošno manjšinskega okolja v domicilnih državah), manjšinca pa na primer ozavestilo, da se ‘kardiopatiku’ v slovenščini pravi srčni bolnik. “Slovenci najbrž potrebujemo strpnost tudi v sporazumevanju”, je pristavil Weiss. In kaj ko bi ta pristop pripomogel k tvornejšemu kovanju enotnejšega slovenskega kulturnega prostora in obenem prepričal pripadnike slovenskih manjšinskih teles v sosednjih državah, da nas z Ljubljano veže nekaj več kot gola finančna popkovina?
