Hilda v mestu Gogi
Kolega fotograf v službi me je vprašal: “A veš, zakaj se je predala Hilda Tovšak? Policija je ponujala 25 tisoč evrov nagrade za njeno prijetje. In to je prišlo tudi njej na uho”. . Ironija je včasih res najboljše zdravilo proti glavobolom, ki jih povprečnemu državljanu povzročajo taki paradoksi, kot je bil lov na Hildo Tovšak. Med vici na račun pobegle gradbene baronice je bilo mogoče v prejšnjem tednu slišati še enega, dokaj sarkastičnega: “Zadnje novice: Hilda Tovšak je našla policijo”.
Mislim, da sta ta dva vica edina presežka celotne zgodbe s pobeglo Hildo. Težko bi to zgodbo poimenovali drugače kot Hilda v mestu Gogi: najprej ni nihče odgovoren, da so jo izpustili iz zapora v petek pred dvema tednoma, nato je ni nihče videl, ko je dan potem sama prišla iskat stvari, ki so ostale v celjskem zaporu, nekako v smislu: “Pa saj ne zamerite: če ste me že izpustili, mi dovolite, da za sabo pospravim še svojo celico. Veliko dam na urejenost bivalnih prostorov”. In ko se je prejšnji petek Tovšakova SAMA predala policiji, je notranji minister Virant začel razpravljati o herojskem dejanju policije. Manjkalo je samo še to, da bi sklenil 'tiskovko' z martinijem v roki in z besedami: “Jaz sem Bond, Gregor Bond”. V tem primeru pa bi bilo res nekoliko bolj modro, da bi bil Virant tiho in da bi raje obveljala pripomba slovenskega pisatelja “Minister Gregor pa nič”!
Hilda pravnomočno obsojena, a na prostosti
Kje je bila težava pri zadržanju Tovšakove? Nekdanja prva dama Vegrada je bila doslej pravnomočno obsojena v dveh sodnih postopkih: najprej je dobila 14 mesecev zaporne kazni v zadevi Čista lopata zaradi podkupovanja javnega funkcionarja. Druga obsodba, na dodatni dve leti zapora, ji je bila izrečena, potem ko je sama priznala, da si je iz blagajne za socialne prispevke svojega podjeta prisvojila približno 200 tisoč evrov (del tega denarja je bil namenjen družini umrlega delavca). Skupaj torej 3 leta in 2 meseca zapora. Ironija usode je, da zaporna kazen, iz katere je Tovšakova pobegnila, ni bila vezana na pravnomočne obsodbe, ker je Tovšakova vložila prošnjo za opravljanje družbenokoristnih del namesto sedenja za rešetkami. Tovšakova je obsedela, ker je sodstvo proti njej odobrilo priporni nalog zaradi še enega postopka, ki se vodi proti njej in ki še ni bil končan: gre za sum korupcije pri javnih razpisih za Termoelektrarno Šoštanj.
Morda je zadeva nekoliko zapletena. Poskušal jo bom čim bolj poenostaviti: Tovšakova je bila že pred pobegom obsojena na 3 leta in 2 meseca zapora. A ta kazen se še ni začela izvajati, ker je sodišče še vedno odločalo, ali ji namesto zapora lahko odobri socialno koristno delo. Za rešetke je sedla zaradi pripornega naloga v postopku, v katerem je za zdaj samo osumljenka: pripori imajo “kratek rok trajanja” (navadno se izvajajo, da bi osumljenec ne pobegnil ali ponarejal dokazov). In Tovšakovi je pred slabima dvema tednoma potekel rok pripora, sodstvo pa ga je “pozabilo” podaljšati. In Tovšakova je, s 3 leti in 2 mesecema pravnomočne obsodbe na plečih, lahko odkorakala v prostost. Seveda, že dan potem, ko se je Tovšakova predala, je sodišče zavrnilo njeno prošnjo za nadomestitev kazni s socialnim delom v primeru Čista lopata.
Potep slovenskih nepridipravov
Hilda ve zelo veliko. O številnih politikih in drugih pomembnežih. Nepremičninski posli so bili v letih pred krizo zlata jama za podkupovanje. Danes so ti nepremičninski posli potencialno izvrstna priložnost za izsiljevanje: zelo nazoren je primer Simone Dimic, nekdanje ambiciozne generalne sekretarke v vladi Boruta Pahorja. Njena blesteča kariera se je nenadoma prekinila, ko je na dan prišel škandal o obnavljanju njene hiše, ki naj bi ga bolj ali manj na črno izvajali Vegradovi delavci. Vprašanje je, kdo je na dan spravil sporne dokumente, ki so Dimičevo politično ubili, in ali ni šlo morda za politično maščevanje? Tovšakove se zato mnogi bojijo: usluge s stanovanji so (bile) nekaj običajnega. Marsikdo je zato ob nedavni malomarnosti sodstva in pobegu Tovšakove pomislil, da napaka s podaljšanjem pripora le ni bila tako naključna. Saj veste, kako je govoril Andreotti: “Kdor zlobno misli, greši, a ima največkrat prav”.
In te zlobne misli so se v povezavi z delovanjem slovenske pravne države že večkrat ponovile. In zlobne misli so namenjene dvema različnima soustvarjalcema pravne države: sodni in zakonodajni veji oblasti. Ko govorimo o sodstvu, je primer izpustitve Hilde Tovšak le ena od številnih “malomarnosti”. Isto kot pri Tovšakovi se je zgodilo tudi v primeru Balkanski bojevnik, kazenskem postopku proti (domnevno) največji organizirani strukturi za prodajo mamil v Sloveniji. Iz seznama približno 20 obtoženih za preprodajo kokaina v količinah, ki so presegale več ton, so bili oproščeni skoraj vsi: enemu od štirih obsojenih pa so na dan izreka obsodbe pozabili podaljšati pripor oziroma takoj odrediti njegov odhod v zapor. Rezultat tega? Obsojeni je pobegnil in še danes nihče ne ve, kje je. Tako kot, recimo, po trinajstih letih slovensko sodstvo še vedno ni bilo sposobno ugotoviti, kdo je skoraj umoril nekdanjega novinarja Večera Mira Petka: nobenih obsodb, nobenih krivcev. Nič.
Druga plat te medalje pa je tudi zelo neustrezna in luknjičasta zakonodaja, ki omogoča osumljencem in obtožencem udoben slalom med določili kazenskega zakonika, kot bi bili Tina Maze. Vzemimo spet primer kazenskega postopka v primeru Balkanski bojevnik. Dejstva so naslednja: urugvajska policija je zajela 2 toni kokaina na ladji, ki bi morala odpluti iz Urugvaja proti Južnoafriški republiki in nato proti Balkanu. Srbska obveščevalna služba je na prisluhih ujela več slovenskih državljanov, ki so koordinirali prevoz kokaina in logistično asistirali celotni operaciji. Na ljubljanskem sodišču je njihovim odvetnikom uspelo doseči izločitev prisluhov, ki so bili kronski dokaz v tem primeru. Sklicevali so se na to, da prisluhi srbske obveščevalne službe niso bili izvedeni v skladu s slovenskimi in evropskimi predpisi. Sodišče je temu pritrdilo. In kar je morda še bolj pomenljivo: to tezo (in posredno obtožence za trgovino z več tonami kokaina) je na eni od obravnav zagovarjal celo Iztok Podbregar, nekdanji prvi človek sloveske obveščevalne službe Sova. Pravna država pa taka.
Pa še en primer s tega področja: Robert Zavašnik je bil lastnik kluba Lipa, diskoteke, v kateri se je decembra 2005 zgodila tragedija: v gneči pred diskoteko so takrat umrla tri dekleta. Zavašnik je takrat seveda moral sesti na zatožno klop. Sodišče ga je v kazenskem postopku spoznalo za krivega in ga obsodilo na pet let zapora. Zavašnik je tedaj pobegnil. Slovenske oblasti so za njim razpisale mednarodno tiralico, a ga doslej še ni nihče našel. In tako pridemo do paradoksa: po poročanju slovenskih medijev naj bi kazen Zavašniku zastarala že prihodnje leto. Kaj to pomeni? Da se bo Zavašnik po roku zastaranja lahko nemoteno vrnil v Slovenijo kot svoboden državljan, ne da bi prestal enega samega dneva kazni (!!!). Vprašanje za milijon dolarjev: kako lahko pravnomočna obsodba zastara, preden obsojenec prestane kazen? Kako si lahko pravna država sploh dovoli kaj takega?
Očitno, če gre za mesto Goga, je tudi to mogoče.
Andrej Černic
Preberi tudi
