Kmečki dom za ostarele, “kot bi vsi skupaj bili velika družina”
V zelenem gaju na Solkanskem polju, edinem še pristnem kotičku severnega dela Gorice, že nekaj let stoji gostišče Silicanum, ki ponuja restavracijo, specializirano za krajevne jedi, pa tudi sodobno opremljene apartmaje, vrt z bazenom in še marsikaj, predvsem pa prijazno gostoljubnost in odkrit nasmeh njegovih lastnikov. V zadnjih mesecih sta gospodarja – Jadran in Cinzia Podveršič, ki se jima zahvaljujemo za prisrčen in nadvse gostoljuben sprejem – naredila še korak dlje…
Že nekaj let imate v čudovitem naravnem okolju sodobno opremljeno in dobro uveljavljeno turistično kmetijo z restavracijo. Kdaj ste to dejavnost sploh začeli?
Jadran: Kmetijo smo odprli leta 2009. Ko so se starši zaradi “ne več rosnih let” malce umaknili, sva z ženo vzela kmetijo v roke in jo popolnoma spremenila. Dotlej smo v Števerjanu pridelovali samo vino, potem pa smo si kmetijo zamislili tako, kot so bile nekoč, ko so kmetje na njej imeli vsega “po malo”; zato imamo zdaj vrt z zelenjavo, sadno drevje, oljke, pa domače živali, od prašičev do gosi, petelinov itd. V tem trenutku imamo šparglje, pozimi pridelujemo “goriški redič”. Vse naše pridelke ponujamo v restavraciji naše turistične kmetije. Odprli smo jo pred štirimi leti, deluje zelo dobro, s poslovanjem smo zelo veseli. Gostje pri nas lahko tudi prenočijo, saj imamo 24 ležišč. Dobre stike smo navezali tudi s turisti iz Italije, Slovenije in sploh z vsega sveta, od Avstrije in Nemčije ter drugih evropskih držav pa vse do Avstralije, Rusije, Anglije in ZDA.
Za goste imamo apartmaje z lepim razgledom: vsak je opremljen s kuhinjo, ločenim dnevnim prostorom, talnim gretjem, televizijo, klimatsko napravo, balkonom s pogledom na vrt in vsemi drugimi udobnostmi. Naša kuharica vsak dan poskrbi, da je vse sveže skuhano – zajtrk, kosilo in večerja.
Imate tudi stalne goste?
Jadran: Kot turistična kmetija imamo kar nekaj gostov, ki se radi vračajo, še zlasti iz tujine. Nihče bi si ne mislil, da ima Gorica tudi take vrste turizma. Gostje, ki prvič prihajajo na Goriško, se kmalu zaljubijo v te kraje in nam sami pravijo, da mi živimo tu, a ne vemo, kaj sploh imamo. Dokaj redno prihaja npr. z ženo in tremi hčerkami ameriški diplomat v Bukarešti; vsako leto se ustavi po teden več, letos bo tu ostal menda štiri tedne. Doma je iz Texasa, živi v Bukarešti, pravi pa, da so naši kraji čudoviti. Hčerke se peljejo kar s kolesom v mestno središče na kavo ali po časopis; kjerkoli drugje lahko to delajo le v spremstvu varnostnikov. Diplomat tudi pravi, da iz Gorice v pol ure prideš na morje, v pol ure v hribe, tu so še Brda… “Sami ne veste, kaj imate”, mi ponavlja. Podobno velja za goste iz Hamburga, ki prihajajo štirikrat oz. petkrat letno, ustavijo se za 7 ali 10 dni. Tudi oni so se zaljubili v naše kraje. Če se jim zahoče, gredo na izlet, tudi do Ljubljane, drugače pa gredo s kolesom v mesto ali preživljajo sproščene urice v bazenu. To velja za turistično sezono, vse leto pa sprejemamo take goste, ki prihajajo v Gorico tudi po eno samo noč. Imamo tudi stalne goste, ki prihajajo npr. enkrat tedensko. To je primer zdravnika, ki sodeluje z našo bolnišnico in prespi dve noči na teden pri nas.
Turistična kmetija in restavracija delujeta zelo dobro, lokacija je zelo dobra. Restavracija je odprta vsak dan od poldne do 15.30, razen ob sredah in sobotah.
Sprejemate tudi rezervacije za družinska praznovanja?
Jadran: Seveda, krste, obhajila, birme, poroke in obletnice.
Cinzia: Pri tem nas sicer malce omejuje prostor, ker jedilnica ni zelo velika. Ne moremo imeti porok za 100 ljudi, do 50 pa jih lahko sprejmemo.
Jadran: Ponosni smo na naše pridelke in proizvode: od domačega vina, ki ga pridelujemo v Števerjanu, do domačega olja, krompirja, špargljev, radiča, vse zelenjave…
Za hišo imate tudi lep oljčni nasad…
Jadran: Da, nekaj oljk je tu, glavnino pa imamo v Števerjanu.
Cinzia: Tudi narezki in sveže meso so naši. Vsako leto zakoljemo 20 prašičev.
Jadran: Imamo jih v Gradišču, kjer smo vzeli v najem hlev; tu bi jih namreč ne mogli imeti. Zanje skrbimo, kot so to delali v preteklosti: jih ne redimo in koljemo iz leta v leto, temveč vsaki dve leti. Naši prašiči so težki od 280 do 330 kg, niso “napihnjeni”, jedo travo ali korenike zelenjave, kuhamo jim krompir itd. Sploh jim ne dajemo umetnih krmil.
Pridelke tudi prodajate ali jih imate izključno za lastno uporabo?
Cinzia: Meso uporabljamo samo v restavraciji, kjer porabimo kar veliko hrane.
Jadran: Pozimi prodajamo kvečjemu salame in kožarice, drugega ne. Imamo tudi domače peteline. Vsako leto jih kupimo okrog 250 in jih redimo po eno leto. Imamo tudi 50-60 gosi in okrog 70 puranov. Pripravili smo lesene hiške, kamor hodijo spat, pasejo pa se na prostem, kot so se včasih.
Kdo pa skrbi še za vse to?
Jadran: Tu smo Cinzia in jaz, pa še dve gospe, ki delata tudi v kuhinji; že 4 leta je v službi na kmetiji fant iz Nigerije. Kolikor moreta, nam seveda pomagata tudi tata in mama, ki sta še vedno dejavna in delavna in sta se kar pomladila, odkar imamo to turistično kmetijo. Oče še vedno rad rezbari. (V vsakem apartmaju je kak njegov očarljivi izdelek iz lesa, lični ptički, čudovita mentrga z intarzijami… Prijetno domačo sobico za sprejemanje gostov krasi njegova krasna miza, narejena iz lesa libanonske cedre, stare kakih 700 let, za noge pa ima imenitno skrotovičene veje ali korenine; vhod v lepo obokano klet pa zastirajo njegova težka, natančno in potrpežljivo izrezljana vrata; op. p.)
Pred nekaj leti vam je šinila v glavo prav lepa misel, da bi naredili še korak naprej: nekak kmečki dom za starejše občane. Od kod ta ideja?
Jadran: Pred dvema letoma je bil odobren zakon, po katerem lahko kmetije s primerno strukturo posežejo tudi na socialno področje. Tako imajo možnost postati npr. dom za ostarele ljudi ali nekaki vrtci in podobno. Mi smo se odločili, da bi preusmerili delovanje naše turistične kmetije in bi nudili naše usluge starejšim gostom. Zavedali smo se dejstva, da v Italiji še ni bilo takih struktur, in vendar smo odločno stopili na to pot. Hoteli smo postaviti na noge kmečki dom za ostarele. Toda, naj poudarim: to želimo delati v družinskem duhu, kot bi vsi skupaj bili velika družina. Ko si prvi, odpiraš pot tudi drugim. Zato smo naleteli na številne težave in ovire, ki so se kar kopičile. Upam, da se bližamo koncu vseh problemov in da bomo čim prej lahko sprejeli prve goste.
Mi smo tu – za katerokoli potrebo – prisotni “24 ur na 24”. Edino, česar ne bomo imeli, je notranja zdravniška pomoč, ker tega ne moremo imeti. Nismo namreč zdravstvena struktura in nimamo nobene posebne konvencije, tako kot večina drugih domov za ostarele. Za vsak primer – kot to delajo tudi drugi – se lahko obrnemo na zunanjega zdravnika ali rešilca.
Poudarjam: za nas je pomembno sprejeti goste v drugačnem duhu, ne tako, kot se dogaja v “klasičnem” domu za ostarele. Za nas je pomembno, da gostje živijo tu v naravi, da niso zaprti, ampak svobodni, da se počutijo kot v veliki družini, kjer vedo, da imajo vedno koga na razpolago za katerokoli pomoč.
Cinzia: Lahko tudi samo za pogovor, za človeški stik. Da vedo, da lahko vedno slišijo lepo besedo, da se ne čutijo osamljene.
Jadran: V tej ponudbi bomo organizirali tudi posebne dejavnosti oz. delavnice: gostje bodo npr. lahko obdelovali svoj del vrtička, ki ga bomo mi prej zorali in pripravili. Lahko bodo pekli kruh, ki ga bomo skupaj jedli, ali sodelovali pri kolinah. Vse to, seveda, če bodo hoteli; drugače so prosti. Imamo tudi veliko sobo z mizami in televizijo, namenjeno družabnim trenutkom. Tam bodo lahko kvartali ali se združevali, če bo npr. grdo vreme.
Po potrebi ste pripravljeni zaposliti še drugo osebje?
Jadran: Trenutno imamo tri stalne uslužbence. Ko bomo imeli 24 gostov, bi lahko zaposlili še 7 ali 8 oseb.
Povpraševanja je veliko, od bolničark in zdravnika ter kuharja do osebe, ki je pripravljena delati vse. So dnevi, ko se nam predstavi s kurikulumom v roki tudi štiri ali pet oseb, tudi takih z univerzitetno izobrazbo. Še pred pol ure je bila tu neka gospa… Struktura je pač nova, ekonomska kriza je velika, ljudje iščejo delo.
Cinzia: Res, lahko samo izbiramo. Prednost bi seveda dali specializiranim osebam in operaterjem, ki so že imeli opravka s podobnim delom, čeprav zakon od nas tega ne zahteva.
Jadran: Imamo že več stikov in dogovorov z več osebami, ki so delale ali še delajo v drugih domovih. Pomembno je, da gre za ljudi, ki se znajo primerno obnašati z gosti. Teh namreč nočemo “parkirati”; mi želimo, da bodo aktivni. Zanje nameravamo npr. organizirati nedeljske izlete v Celovec, Ljubljano, Gradež ali kam drugam. Če ima kdo navado iti sredi jutra na kavo v mestno središče in če nima svojega avtomobila, bomo lahko poskrbeli tudi za to.
Kdor ima opraviti s starejšimi osebami, sam dobro ve, kaj pomeni, če so osamljeni in v brezdelju ali pa aktivni. Ko so moji starši prišli živet sem, so dobesedno zaživeli! Še vedno uživajo v tem, ko vidijo, kako naša dejavnost napreduje. Okolje je res čudovito in jih poživlja.
Projekt ste januarja letos predstavili tudi na goriški občini. Očitno je zanimiv tudi za javno upravo…
Jadran: Goriški župan Ettore Romoli je večkrat gost naše restavracije. Od časa do časa prihaja s svojo občinsko ekipo ali pa z gosti. Že pred časom smo mu povedali, kaj nameravamo narediti iz naše turistične kmetije; bil je navdušen, zato se je tudi sam ponudil, da na občini organizira javno predstavitev za medije. To smo res naredili v sodelovanju z občino in z zvezo neposrednih obdelovalcev Coldiretti. Tudi ti so namreč zelo podprli našo zamisel in nas še vedno podpirajo v soočenju z vsemi problemi, ki so nastali in še nastajajo.
Cinzia: To je tudi v njihovem interesu, saj smo pri tej pobudi lahko v zgled tudi drugim podobnim kmetijam.
Zdaj imate torej vse papirje, da začnete redno delovanje kot “kmečki dom za ostarele”?
Jadran: Imamo vse papirje, zraven pa žal tudi občutek, da bi nekateri še vedno radi postavljali polena pod noge našemu projektu. Toda nič nas ne bo ustavilo!
Prvi gostje naj bi prišli še pred poletjem, če se bodo tako odločili, ali pa jeseni.
Cinzia: Ljudje prihajajo pogledat, sprašujejo, se zanimajo in tudi navdušijo. Je pa seveda potreben čas za tehten premislek, saj ne gre za en dan; to naj bi bilo za stalno. Komaj v zadnjem času smo začeli reklamno kampanjo in je razumljivo, da se stvari ne spremenijo iz dneva v dan. Gre za življenjsko izbiro. Poleg tega predstavlja naša ponudba nekaj povsem novega: ljudje se morda “bojijo” ali niso gotovi, da bodo tu resnično našli to, kar jim ponujamo. Prepričana sem, da bodo prvi gostje znali dopovedati drugim, kaj tu resnično je. Nekdo mora le prebiti led.
Jadran: Na ogled je prišla družina z gospo, ki naj bi prišla k nam kot gostja. Ko smo jim vse lepo razložili, kako in kaj želimo tu postaviti na noge, so nas na koncu vprašali za ceno. Ko so izvedeli zanjo, so nas vprašali, ali mislimo, da bomo tako sploh krili stroške. Vemo, da jih bomo. Odvisno je pač od tega, koliko želi kdo od vsakega gosta zaslužiti: želiš, da ti od vsakega ostane 100 evrov ali pa si želiš na njegovi koži prislužiti 1000 evrov? Starejši človek ne poje toliko kot mlad. Seveda, zamrznjene ribje palčke morda stanejo na osebo 25 centov, košček orate ali brancina na žaru z malce domačega olivnega olja pa morda malo več kot en evro. Odvisno je od tega, kaj hočeš ponuditi in koliko želiš zaslužiti… Mi plačujemo investicijo, od tega nam nekaj ostane. Ljudje se bodo dobro počutili, pa še službo lahko zagotovimo nekaj osebam. Tako bi midva lahko končno imela tudi nekaj časa zase, saj si že štiri leta tega skoraj ne moreva privoščiti. Do včeraj (23.5., op. p.) smo imeli pet dni skupino 22 Avstrijcev: zajtrkovali so ob 6.30, večerjali pa do dveh ponoči… Danes popoldne že začenjajo prihajati gostje festivala eStoria, ki bodo tu ostali do ponedeljka.
Cinzia: Vsi apartmaji so za nekaj dni rezervirani. Nato bo prišla druga skupina Avstrijcev; čez dva tedna bomo pet noči imeli na poln penzion dve ekipi udeležencev odbojkarskega prvenstva. Ni pa stalnosti. V tem trenutku si zato ne moremo privoščiti, da bi zaposlili več ljudi. Ko bomo to dosegli, bomo rade volje sprejeli nekaj uslužbencev. V nekaterih mesecih bi lahko zaposlili pet oseb; je pa tudi tak čas, npr. novembra ali februarja, ko je veliko manj dela.
Jadran: Ta način dela počasi končujemo in upamo, da bodo začeli prihajati ostareli – stalni – gostje.
Cinzia: Ko bomo imeli vsaj osem ali deset takih ostarelih oseb, ne bomo več oddajali apartmajev priložnostnim gostom in bomo zaprli restavracijo za zunanje. Posvetili se bomo samo našim stalnim gostom. Ne moremo jim namreč nuditi kosila opoldne in jih po slabi uri poslati proč, ker so napovedani drugi gostje…
Kako doživljate splošno krizo?
Jadran: Kljub napovedim o njenem koncu se mi zdi, da je splošno stanje vedno slabše. Naš kmečki turizem sicer gre zelo dobro. Naša dejavnost iz leta v leto raste. Če se nam tako godi v času krize, pomeni, da se gostje tu dobro počutijo, da so zadovoljni s kakovostjo naše ponudbe. Sem podpredsednik goriške sekcije Coldiretti in dobro poznam stanje drugih kmetij in kmečkih turizmov. Marsikdo zapira, ne gre vsem dobro. So pa tudi taki, ki se dobro razvijajo.
Cinzia: Nikomur nočemo obljubljati nečesa, če mu tega ne moremo zagotoviti. Če bomo koga zaposlili, tega nočemo delati samo za mesec ali dva. Če hočeš kvalitetnega uslužbenca, mu moraš tudi nekaj dati. Drugače od njega nimaš nič, saj ne bo delal rade volje, ne bo delal s srcem, ampak zato, ker mora. In mi tega nočemo. Kdor bo tu, naj ne bo prisoten le fizično, temveč s srcem.
Jadran: Želimo narediti nekaj več. In to tudi zato, ker sami dobro vemo, kaj pomenita človeški stik in družinska toplina.
Danijel Devetak
