Domača srebrnina (ni več) na prodaj!
Pred skorajšnjim padcem vlade Janeza Janše (potem ko je že izstopila Državljanska lista bosta do konca februarja po njenih poteh šla še SLS in Desus) bo eno od ključnih vprašanj za preživetje slovenske države brez pomoči evropske trojke usoda slovenskega državnega premoženja.
Kje se skriva državno premoženje?
Gre za vprašanje, ki je v zadnjih letih vseskozi na prednostnem spisku slovenske politike, a se politika ni z njim nikoli odločno soočila. Vseskozi je obveljal status quo, po katerem je vsakokratna vlada obljubljala radikalne reforme, a na koncu sprememb ni bilo. Da bo nekoliko bolj jasno: državno premoženje so v veliki meri lastniški deleži, ki jih ima država (in paradržavni skladi, začenši s skladoma Sod in Kad) v gospodarskih stebrih in drugih slovenskih podjetjih. Če lahko nekoliko poenostavimo, so v državni lasti energetska podjetja (proizvajalci in distributerji) in infrastruktura (Dars, Slovenske železnice in Luka Koper), ob tem v prednostno lestvico spadajo še banke (predvsem tukaj NLB in NKBM) in zavarovalnice (Zavarovalnica Triglav, Pozavarovalnica Sava). Le korak nižje (po strateški pomembnosti) so telekomunikacijska podjetja, predvsem Telekom in Pošta Slovenije. Za njimi pridejo na vrsto pomembnejši gospodarski velikani: Gorenje, Pivovarna Laško, Krka, Petrol, Mercator in njim podobni. Vrednost vseh državnih lastniških deležev (omenili smo samo najpomembnejša podjetja) znaša približno 11 milijard evrov. Za primerjavo povejmo, da je slovenski BDP “velik” 15 milijard evrov. Ta podatek je dovolj zgovoren, da dobimo sliko o razsežnosti tega premoženja. Upravljanje z njim je bilo zato vseskozi velik zalogaj in možnost zaslužka za vsakokratne oblastnike.
Formule za upravljanje 11 milijard evrov
Skozi devetdeseta leta se je za državno premoženje razširilo prepričanje, da je v splošnem interesu njegov obstanek v državnih rokah. Zaradi razpršenega lastništva in zaradi netransparentnih političnogospodarskih navez je nad državno lastništvo vseskozi bdelo budno oko (para) države. Posledica tega je bil tudi razvoj politično podprtih tajkunskih prevzemov (izjem, kakršna je Krka, je bilo zelo malo). Po odmevnih stečajih je zato bila percepcija javnosti o menedžerskih prevzemanjih in državnem lastništvu zelo negativna. Tako so se stranke pred volitvami decembra 2011 v kampanji zavezale boju proti tajkunstvu in skoraj soglasno obljubljale izstop države iz gospodarstva. In kaj se je do danes spremenilo? V bistvu še nič. Prejšnja vlada pod vodstvom Boruta Pahorja je ustanovila posebno agencijo (Aukn), ki naj bi upravljala z neposrednim državnim premoženjem in nadzorovala delovanje vseh paradržavnih skladov, formalnih lastnikov državnih deležev. Po prihodu Janševe vlade je bil koncept popolnoma spremenjen. Ustanovil se je nov holding, Slovenski državni holding (SDH). Tja naj bi se po novem prenesli vsi lastniški deleži države in paradržavnih podjetij. Ob tem naj bi posebna agencija za slabe naložbe, bolj znana kot “slaba banka”, na svoje rame prevzela vse slabe naložbe slovenskih bank in jih odplačala s pomočjo državnih poroštev. Oba projekta (SDH in slaba banka) sta nastala z namenom čim konkurenčnejše in čim bolj dobičkonosne prodaje slovenske “družinske srebrnine”. Skratka, če povzamemo formuli, ki sta jo predlagali zadnji dve vladi: Pahorjeva je ustanovila agencijo, ki naj bi bila povsem samostojna od politike in bi sama in popolnoma samostojno koordinirala dinamike upravljanja z državnim premoženjem. Janševa vlada pa je ustanovila holding, katerega člane bi imenovala tako vlada kot DZ in ki bi bil le prehodnega značaja do prodaje dobrega dela državnega premoženja.
Nenehni strankarski spori okoli državnega premoženja
Pahorjev projekt ni zaživel, ker je Janševa vlada ob nastopu spremenila strategijo upravljanja. Prav tako je verjeti, da bosta odslej z veliko težavo zaživela tudi oba Janševa projekta, glede na zelo slabo zdravstveno stanje sedanje vlade. In najpogostejše kritike, ki si jih politični strani izmenjujeta glede projektov upravljanja premoženja, so bolj ali manj iste: neučinkovitost, netransparentnost ter možnost okoriščanja v zasebne namene. Aukn je bil za SDS nepotrebno tratenje davkoplačevalskega denarja in je bil vse prej kot neodvisen od države in od levičarskih strank. Prav tako se sedanja opozicija huduje nad predlogom SDH, ki da vladajoči opciji na široko odpira vrata za razpolaganje z 11 milijardami evrov državnega premoženja. Gre za več kot navadne strankarske zdrahe, pri katerih “mora biti” opozicija nujno proti. Če so nasprotovanje in ostre kritike nekaj povsem navadnega v demokraciji strankarske dialektike, pa je skoraj že vsakoletna sprememba temeljnih strategij na tem področju za državo škodljiva. Leta 2011 je Pahor zagovarjal ureditev, ki ni predvidevala pomembnejših kratkoročnih odtujevanj državne lastnine, a je “v zameno” ustanovil agencijo, ki naj bi bila imuna za strankarske zdrahe. To se je sicer izkazalo kot pobožna, a neuresničljiva želja: strankarski spori med največjima strankama prejšnje koalicije (SD in Zares) so v Auknu prišli na dan predvsem pri projektu Teš 6. Janšev primarni cilj je bila prodaja državnega premoženja, s čimer je po lastnih besedah želel preprečiti možnost ponovitve tajkunskih prevzemov. A njegovo strategijo z SDH na čelu so v SD in Pozitivni Sloveniji videli samo kot nov način prilaščanja državnega premoženja.
Zato je prav Pozitivna Slovenija pred kratkim predstavila novo strategijo za upravljanje s t. i. domačo srebrnino, ki pa je kratkomalo smešna. Govori o tem, da bi se slovensko gospodarstvo usmerilo v vode zadružništva in da bi se državno lastništvo delno porazdelilo med zaposlene. Vse te teorije so predstavljene brez pravih pojasnil, kako bi lahko delovale. In predvsem, gre za korak nazaj. Slovenija nima tradicije zadružništva, razen če v to kategorijo ne prištevamo tudi samoupravljanja: tako pojmovanje zadružništva pa je izven vsake logike, pa tudi povsem jasno je, kako se je samoupravljanje končalo. Delitev deležev podjetij med zaposlenimi pa bi prineslo veliko mero netransparentnosti v lastniški strukturi ter ošibitev samih lastnikov: od tega bi se še najbolj okoristili (politični) menedžerji, ki bi v podjetjih že spet uprizarjali (že videne) menedžerske prevzeme.
Andrej Černic
