“Umetnost življenja” po patru Marku Ivanu Rupniku
“Zgoščen življenjski program za posameznega kristjana, pa tudi za vso Cerkev”. Tako je Tone Rode, direktor založbe Družina, v soboto, 3. novembra, označil zadnjo knjigo teologa in umetnika p. Marka Ivana Rupnika Umetnost življenja, ki je pravkar izšla v zbirki Sol zemlje. Po zahvalni maši na desetem srečanju prijateljev in dobrotnikov Centra Aletti v nabito polni cerkvi Vseh svetih na Žalah v Ljubljani jo je predstavil v pogovoru z avtorjem.
Rode je izrazil posebno zadovoljstvo in ponos, da je delo izšlo pri založbi Družina. Knjiga s podnaslovom Vsakdanjik v lepoti, ki jo je v slovenščino prevedla Katarina Anželj, besedilo pa pregledala Nataša Govekar, ima nekaj več kot 230 strani, “preprosto strukturo in dostopen jezik, misli pa so tako zgoščene, da moraš drobce teksta prežvečiti, premisliti in poglobiti”. Osnovana je v obliki pogovora, zasnovana okoli treh pomembnih trenutkov, ki branju dajo življenjskost, misel povezujejo z življenjem, je dejal Tone Rode. “Prvi trenutek je pogovor glavne junakinje, nevrokirurginje Nataše z duhovnim vodjo menihom Bogoljubom, drugi trenutek je pogovor Nataše z dvema duhovnikoma, enim pravoslavnim in drugim grškokatoliškim iz Ukrajine, tretji trenutek pa pogovor p. Vasilija, najglobljega Bogoljubovega učenca, s tema dvema Ukrajincema”. To ni filozofska razprava, namenjena sama sebi, “Rupnik je storil nekaj drugega: umestil je izredno globoke misli v pogovor in življenje”. Knjiga, ki vsebuje praktične napotke za življenje kristjana, kritičen pogled do sedanjega stanja filozofije in teologije ter vse do ključnih izhodišč za novo evangelizacijo, “te posrka in ogreje za ključna vprašanja človeškega življenja”.
P. Rupnik je povedal, da je to delo pisal veliko let, za tako obliko pa se je odločil, ker se mu zdi, da je danes ključno vprašanje življenja. Človek današnjega časa vsega drugega ne išče in ne potrebuje. Vsebino je črpal iz vsakdanjih srečanj z “izrednimi ljudmi”, kjer je doživel in okusil “otipljivo ljubezen, ki je sam človek ne zmore, tu je Bog obiskal svoje ljudstvo”. Po družinah se je učil lepote, ko so ga hoteli postreči, “kako je gospa prinesla na mizo, kar je pripravila, kako je to položila predme, s kakšnim pogledom me je pogledala, s kakšnim tihim ponosom je mož spremljal to… Jaz sem vse te stvari videl. In to je življenje. Življenje ljudi, ki se ponoči obračajo v postelji, ker zaradi skrbi ne morejo spati, ker bi radi živeli, kot jim srce govori”. Zbral je “zrnca luči in sonca v današnjem času”, jih spravil skupaj in jim dal teološko ozadje. “V 400 letih moderne teologije ne najdeš niti pet močnih podob, na eni strani Efrema Sirskega v 4. stol. pa najdeš več podob kot v teh štirih stoletjih… To nekaj pomeni. Če ni podob, ni življenja! Življenja pa ni, ker je iz naše teologije izginil Sveti Duh. Samo On lahko naredi most med besedo in življenjem”. Zato je taka oblika izredno pokoncilska in sodobna za katoliško Cerkev. Vatikanski koncil je “preskočil štiri stoletja” in se navdihnil v prejšnjih dobah; “s tem je presenetil svet”. Z miselnostjo, kakršno imata svet in sodobna filozofija, ne moremo oznanjati Jezusa Kristusa!
P. Tomaš Špidlik, Rupnikov duhovni oče in dolgoletna duša skupnosti Centra Aletti, je predlanskim umrl. Tudi s to knjigo p. Rupnik kaže, kako se je ob njem učil duhovnega življenja: kako je ponavljal, kar je on povedal, kako ga je spraševal, če je pravilno razumel. “Kot to v knjigi dela kirurginja”. Ob starših se je p. Rupnik že v otroških letih naučil, da se življenje tukaj ne konča, “celote se ne da ne videti ne doživeti”. Kasneje je to spoznanje ob cerkvenih očetih še bolj utrdil, “to mi je dalo svobodo in odprtost”. Eshatološki vidik je nekaj izjemno pomembnega. Obred začetka maše je vstop v Božje kraljestvo, “pri maši Cerkev zbere celotno Kristusovo telo, vse, od Abrahama do še nerojenih otrok”. Tam vsi skupaj, enoglasno, z angeli in svetniki, “skupaj prebijamo prostor in čas”. Nekdaj so učili, da je maša spomin na Jezusovo smrt in vstajenje, “a pri njej stopamo v stik z večno Veliko nočjo Jezusa Kristusa”. Pri evharistiji se Kristus ne usede k naši mizi, ampak mi k njegovi, “to je bistveno”! V filozofiji so se te stvari izgubile, “ker s filozofijo tega ne moreš doživeti”. Če je Leonardo da Vinci študiral človeka in se učil risati na truplu, je čisto razumljivo, da je moderna umetnost prinesla v galerijo mrtveca… “Mučenci, pa tisti kristjani, ki živite vsak dan resno življenje, vi ste teologi! Vas je treba poslušati”. Tudi na oktobrski sinodi o novi evangelizaciji, ki se je je p. Rupnik udeležil kot izvedenec, “so nekateri imeli pogum, da so rekli: 'Poslušati moramo tiste, ki imajo Kristusovo življenje, ker tisti imajo pravo Kristusovo misel'. Mučenci in tisti, ki pričujete na skrivaj, nihče vas ne vidi, živite po hišah, blokih, stanovanjih… To je tista molčeča Cerkev, ki je živa”.
Ko vidimo, kako živimo, kako obravnavamo prostor, zemljo in stvari, moramo biti toliko pošteni, da se vprašamo, kam nas bo to pripeljalo. Nimamo več skoraj niti ene zdrave reke, enega zdravega gozda, pijemo mineralno vodo, polno umetnih gnojil itd. Stil življenja bo treba spremeniti, prisilili nas bodo, da ga bomo spremenili, “ker tako ne gre”. Sv. Maksim Spoznavalec, ena izmed špic krščanske inteligence in svetosti, pravi: “Ko zapazimo nepravilno ravnanje s stvarmi in snovjo, pomeni, da smo pred tem napačno ravnali z mislijo in idejami”. Globoka misel! “Če nas je moderna misel pripeljala do tega, da smo v nekaj kubičnih metrov zbasali petindvajset družin, je tu nekaj narobe. Za tem je misel, ki ne funkcionira”. Teologi, ki so dejansko pripravili drugi Vatikanski cerkveni zbor, so vedeli, da je Kristus vedno novost, ker živi človeškost na Božji način. In so šli iskat navdih stoletja nazaj.
Vsak kristjan je dosegel največ, kar je mogel, s krstom. Več kot to se ne da. “Mi moramo preprosto razodevati novo življenje. In to življenje je danes temeljne važnosti. Nam kristjanom so pustili nekaj idej, nekaj vrednot, življenja… pa ne! Življenje nam vodi svet”. Govori se o ekologiji, “toda kje se je evropski človek učil ekologije? Pri evharistiji. Kje se je učil, kako opremiti kuhinjo, spalnico in izbo? Pri tem, kako je urejena cerkev. Kje se je naučil jesti? Pri evharistiji. Tam se je začela naša ekologija. Kmet se je navadil, da, ko je evharistični kruh, pokuša Božjo ljubezen in se z Bogom združuje”. Smisel stvarstva je v tem, da človeka, kamorkoli položi svoj pogled, karkoli prime pod roko, karkoli se mu upira pod nogami, vse spominja na Gospoda. Tega se je navadil pri evharistiji. Ko je prišel zvečer domov in je jedel večerjo, ki jo je pripravila žena, “jo je jedel evharistično”. Menihi so v samostanu imeli obednico poslikano kakor kapelo: med obedom so brali Božjo besedo in zgodbe svetnikov, ker to je obred. “Jem, a hkrati ne jem samo krompir in klobaso, ampak tudi ljubezen žene, ki je obed pripravila, ljubezen Boga, ki mi je to dal, ljubezen sosedov, ki so nam pomagali to pripraviti… Stvari niso bile neme, niso bile enostavne, bile so večplastne. Če se tega spet ne polastimo, bomo zemljo uničili”. Brez zveze je etično pridigati, da moramo paziti na zemljo. Etika ne bo rešila zemlje, etika je možna samo, ko je za njo ljubezen, “ljubezni pa si človek sam ne more dati”.
O novi evangelizaciji je p. Rupnik – s Truhlarjevim izrazom – povedal, da je namenjena tistim, ki imajo krst zasut. Nekrščanske dežele, Cerkve v Indiji, na Japonskem in drugod imajo prednost: “Vsaj nimajo za sabo zgrešene izkušnje, ki je povzročila v ljudstvu strašno alergijo; mi namreč doživljamo jezno zavračanje naše Cerkve in vere na podlagi zgodovinskih izkušenj”. Smo na koncu ene inkulturacije: “Tako, kot se je do zdaj živelo naše pastoralno delo, se več ne bo”. Eden od generalov velikih redov je nedavno povedal, da bodo imeli generalni kapitelj, ker želijo videti, kako bodo živeli redovniki jutri. Navadili so se, da gredo v župnijo, v kulturno središče, v ljudski misijon, v spovednico, v svetišče, na romarsko pot, v šolo in bolnišnico, “a tega več ne bo, ker se zdi, da tam Kristus težko pride skozi”. Novi manilski kardinal Tagle se je sprašal, zakaj smo v Evropi tako zaskrbljeni, zakaj nas muči, če nas je malo. Na Filipinih se s tem ne obremenjujejo. Azija ima dve tretjini človeštva, kristjanov je približno en odstotek. “Zavedajo se, da so sol in kvas, živijo čisto lepo, vedro in veselo”.
Nova evangelizacija se mora najprej soočati s ključnim vprašanjem, kako spet sprožiti novost življenja, ki ga je prinesel Kristus. “Svet je začel že bežati pred nami”. Ko se je oktobra začela sinoda o novi evangelizaciji, je nadaljeval p. Rupnik, so se nekateri škofje bali, kaj to pomeni, ker so časopisi malo pisali o tem… Cerkveni očetje so učili, da Cerkev rodi ljudi za Boga deviško, brez naše izredne zasluge. “Sv. Pavel, ki ni 'miška', ampak 'slon', pravi, da je prišel trepetajoč in prestrašen, da ni govoril z nobeno naučenostjo, z nobeno sociološko-psihološko metodologijo, da vaša vera ne bi slonela na moji sposobnosti, ampak na moči Boga”. Danes je vprašanje tega: “Ali bomo spet sposobni pokazati Božjo moč, ne pa našo sposobnost”? Slednja nas je pripeljala tja, kjer smo zdaj, na tla. “Precejali smo mušice, požrli pa smo kamelo”. 'Kamela', ki smo jo požrli, je ta, “da smo mi protagonisti vsega, vse sloni na nas: pridnost, morala, etika, vera, molitev, pobožnost. Takega krščanstva je konec. Hvala Bogu”!
Kakšno vlogo pa ima umetnost, je vprašal p. Rupnika direktor založbe Tone Rode. “Če smo danes na tej točki, da moramo definirati umetnost tako, da izpustimo besedo lepota, potem umetnost ne bo naredila nič čudodelnega. Umetnost smo tako skvarili z romantiko in idealizmom, da je kar groza”! Kaj bomo z umetnostjo, če ne prebudi več lepote? Ljudje so se zaljubili v Facebook, “jaz pa sam staromoden, še v kameni dobi… Prepričan pa sem, da Kristus ne bi podprl Facebooka, ker po Facebooku ne morem sporočiti Velike noči. Ljubezen tam skozi ne gre. In tista, ki gre, ni tista, ki bo vstala od mrtvih”. To je sistem, prek katerega nas svet kontrolira, je dejal p. Rupnik o socialnem omrežju, glede katerega je citiral misel predsednika Microsoft Italy: tisti, ki imajo dostop do analize devetsto milijonov ljudi, imajo pravo moč, ne bombniki ZDA ali Kitajske! Svet obvladajo tisti, ki za milijardo ljudi vedo, kakšne okuse imajo, česa se bojijo, kaj radi jedo. “Tam skozi Velika noč ne gre”. Zato “umetnost bo imela spet izredno veliko moč, ko bomo kristjani spet dobili pogum, da nas ne bo zanimalo, kaj pravijo kritiki, kaj časopisi, ampak kaj pravi Cerkev, kaj pravite vi, ki molite v Cerkvi”. Nekdaj je bila umetnost to, pred čimer smo se čudili od lepote. Druga stvar je umetnost, ki prikazuje Jožefa, Marijo, Jezuščka in pastirčke, to je umetnost, ki bi rada sprožila v nas nekaj religioznega. “Najvišja stopnja umetnosti pa je, ko vidiš, utihneš, se pokrižaš, greš do podobe, jo poljubiš, se dotakneš in rečeš: 'Mati Božja, prosi zame, jutri imam operacijo'. To je zadnja stopnja umetnosti. Do te pa ni mogoče priti, če ne po velikem očiščenju. Danes pa nihče več ne uči očiščevanja”. Če kristjani tako delimo umetnost, ji ne delamo nobene krivice. “Je kot kruh, ki ga je kmet naredil in pri evharistiji postane Kristus. S tem nisem zmanjšal njegovega dela, nasprotno, pokazal sem smisel njegovega dela. Če je ena umetnost za galerijo, ena za banko, ena za stanovanje, ena za oltar, za stene cerkve, kjer je preobraženo stvarstvo, preobraženo in odrešeno človeštvo v Kristusu, s tem nisem umetnosti prav nič odvzel, temveč samo pokazal, kako visoko poslanstvo in poklic ima”. Nobene galerije nisem zasedel, je še dejal p. Rupnik, “ne jemljem prostora kulturi. Kristjani nismo na svetu, da prostor jemljemo, ampak da ga blagoslavljamo”.
Pravoslavci še danes poljubljajo roke umetnikom, ki delajo v cerkvi, za cerkev, kjer ljudje molijo. “Prepričan sem, da je nemogoče drugače prenesti Veliko noč, če ne preko našega telesa. Kristus je preživel Veliko noč v telesu”. Avtor se je nato spomnil na bolniškega župnika Mira Šlibarja, ki že dolga leta spremlja ljudi v bolnišnici in v smrt, “ves čas je v trpljenju. Kaj lahko on pričuje, če ne to, da, če je kakšna resnica v človeku, gre skozi telo? Mi pa smo prepričani, da bolj je nekaj abstraktno, bolj je duhovno. Absolutno gnostično in krivoversko! Nasprotno: skozi telo gre”. Ljubezen spreminja stvari. “V zadnjih 500 letih skoraj nimamo v nobeni cerkvi resne uprizoritve spremenjenja na gori. Filozofija ne spreminja snovi. Sveti Duh spreminja iz ljubezni. Kako? V sodelovanju z nami, ne brez nas”. Tam spoznaš, da “mož, ki zjutraj vstane in da poljub ženi, preden gre na delo, pa čeprav se tisti dan morda najbolje ne razumeta, dela nekaj življenjsko pomembnega. In žena, ki mu bo zvečer pripravila večerjo, dela nekaj zelo pomembnega. In če jaz delam umetnost za cerkev, ne delam nič bolj važnega. To so stvari, ki jih moramo sami dati skozi, vsak v svojem poklicu. Toliko se moramo očistiti, da bodo stekle skozi nas. To pa je umetnost”.
Danijel Devetak
