Tata ali oče

Jezikovnica (227)

V prejšnji Jezikovnici sem se malo razpisala o raznolikih izrazih za očeta, ki jih imamo v slovenščini. Nekateri so knjižni, kot npr. oče in očka, nekateri povsem narečni, kot npr. oča in atej, nekateri pa so nekje vmes, npr. ata. Vse bolj pa iz osrednjeslovenskega pogovornega jezika prodira v knjižni jezik izraz oči, ki ga nekateri čutij(m)o kot izrazito ljubljanskega, torej pokrajinskopogovornega, ne pa knjižnega.

Kaj pa je s kleno primorsko besedo “tata”? Zadnjič sem omenila prošnjo bralke, Primorke, naj kaj napišem o izrazu “tata”; pred časom se mi je namreč potožila, da ji je lektorica v nekem besedilu vse pojavitve besede “tata« brezkompromisno spremenila v “oče”, kar je avtorica besedila doživela kot nedopusten, nasilni poseg, kar taka lektura brez občutka za pokrajinsko jezikovno raznolikost zagotovo tudi je. Oglejmo si podrobneje, kaj o samostalniku tata izvemo na jezikovnem portalu Fran.

Pričakovali bi, da bi ob iztočnici “tata” pisalo, da je beseda narečna, kot npr. piše ob besedi “marenda” (“narečno zahodno: malica: iti na marendo”) ali “fačuk” (“narečno vzhodno: nezakonski otrok ali otrok sploh: težko je nasititi vse te lačne fačuke”). Sploh ne, ob prvem zadetku “tata”, ki je iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika, piše: “v meščanskem okolju ata, oče: daj tatu copate; poljubi svojega tata/kot nagovor: tata, kupi mi čokolado”. (Ob zadnjem primeru se spomnim na popevko Iva Robića in Zdenke Vučković: Tata, kupi mi auto, bicikl i romobil – hrvaška beseda “tata” seveda pomeni isto, vendar beseda “tata”, ko se rabi v slovenščini, ni hrvaška, saj obe izhajata iz praslovanske osnove.) Šele ko primerjamo s Slovenskim pravopisom 2001, vidimo pri besedi “tata” kvalifikator “pokr.”, kar pomeni pokrajinsko. Beseda “tata” je bila že v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju iz 19. stoletja, tam je pisalo “der Papa (v nežnem ali otročjem govoru)”.

Kaj to pomeni? Da je treba vse, kar piše na Franu, brati kritično, z zavestjo, da so podatki iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika večkrat zastareli oz. ne odražajo dejanskega, sodobnega stanja. Pogosto ni veliko bolje s Slovenskim pravopisom 2001, ki se je v večji meri naslonil na gradivo Slovarja slovenskega knjižnega jezika, vendar je v našem primeru, kot vidimo, prišlo do svetle izjeme, saj ima izraz “tata” ustreznejši kvalifikator, to je “pokrajinsko”, ki v veliko večji meri odraža dejansko jezikovno stanje.

Kaj to pomeni s stališča rabe v knjižnih besedilih, še zlasti literarnih? Samo dejstvo, da je neka beseda uvrščena v Slovar slovenskega knjižnega jezika, še ne pomeni, da je raba take besede primerna v vseh govornih položajih oz. vseh besedilih. Naslov našega največjega slovarja je s tega vidika namreč zavajajoč: v Slovarju slovenskega knjižnega jezika še zdaleč niso samo knjižne besede, temveč je neizmerna zakladnica, ki kaže raznolikost in raznovrstnost slovenščine v različnih zvrsteh oz. legah, situacijah ipd., zato si samo s sklicevanjem na SSKJ ne moremo vedno pomagati.

Raba pokrajinskega samostalnika “tata” namesto “oče” je primerna, če je besedilo npr. umeščeno v literarni prostor, ki je primorski. Z rabo narečne leksike tak pokrajinski literarni prostor še dodatno “barvamo” ali označujemo poreklo literarnih oseb – če so npr. Primorci. Tudi če je avtor besedila Primorec, pa besedilo ni locirano na Primorsko, in avtor z rabo tudi drugega besedja izraža svojo pokrajinsko pripadnost – drugače povedano – “primorskost diha” iz njegovega besedila na vsakem koraku: s takega stališča je raba besede “tata” primerna in upravičena. Če pa noben zgornji pogoj ni izpolnjen in se beseda “tata” pojavi med sicer večinsko povsem knjižnim besedilom, potem tak izbor težje upravičimo oz. bi raba ali neraba izraza “tata” zahtevala tehtnejši, temeljit premislek.

Raba besede “tata” v domačem, družinskem oz. neformalnem okolju pa je v vsakem primeru seveda povsem sprejemljiva in upravičena.

Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.