Obračun

Knjigosnedki (55)

V novogoriški knjižnici sem si pred časom izposodila drobno knjižico Jaz, robot, ki je v slovenščini izšla leta 1961. Kar malo sram me je priznati, da je bila ta knjižica prvi stik s klasičnim avtorjem znanstvene fantastike Isaacom Asimovom. Ta žanr me doslej še ni pritegnil, pa sem si rekla, zakaj ne bi vstopila v neznane vode, malo izven svoje cone udobja … Kot se je že pogosto izkazalo, je bila odločitev pravilna. Knjižica, ki je bila napisana pred Gagarinovim prvim poletom v vesolje, je z današnjega zornega kota nadvse zanimiva, saj sem, hote ali nehote, kot bralka nenehno primerjala namišljeno resničnost, ustvarjeno v preteklosti, in sodobni napredek. Najprej mi je knjiga potrdila to, kar sem v zadnjih letih razmišljala in o čemer je bil govor tudi na določenih izobraževanjih o umetni inteligenci: tehnološki napredek in raziskovanje nujno potrebujeta ob sebi humanistično plat. Gre za prevelike spremembe, ki tako zelo vplivajo na človeka, da je enostavno nemogoče spregledati etični, psihološki in socialni vidik. V romanu nastopa poleg fizikov, matematikov in drugih znanstvenikov tudi psihologinja, ki ostalim ni podrejena, pač pa deluje na popolnoma isti ravni.

Knjiga je zbirka zgodb o robotih s pozitronskimi možgani in ljudeh, ki se ukvarjajo z izgradnjo in delovanjem le-teh. V nekaterih zgodbah morajo ugotoviti, zakaj je kakšen robot izginil ali zakaj ne uboga, v drugih pa se ljudem celo zgodi, da jih sami pozitronski možgani pošljejo z vesoljsko ladjo v druga ozvezdja, ne da bi pri tem človek sploh lahko kontroliral vesoljsko plovilo, nazadnje pa se pojavijo človeku popolnoma enaki roboti, ki so z etičnega vidika boljši od samih ljudi, saj se odlikujejo po poštenosti. Knjiga, ki govori o robotih, včasih na zelo prefinjen in subtilen način pokaže ravno človeške napake.

Ob vseh dilemah so vedno v ospredju trije zakoni robotike, po katerih delujejo stroji. Najprej robot ne sme škodovati človeku ali delovati tako, da bi se človeku pripetilo kaj hudega. Drugi zakon pravi, da mora robot vedno ubogati človeški ukaz, če ta le ni v nasprotju s prvim zakonom. Nazadnje pa mora vedno paziti nase, razen takrat, ko je to v nasprotju s prvima zakonoma. Zgodba se približa srhljivosti, ko nekatere robote prilagodijo tako, da ne upoštevajo popolnoma prvega zakona robotike, saj bi bil izid lahko za človeka katastrofalen.

V nekaterih prizorih je prisotna tako subtilna ironija, da gre bralcu skoraj na smeh. Robot Cutie namreč spozna, da obstaja prav zato, ker razmišlja, a eden od njegovih stvariteljev sploh ne pozna Descartesa. V istem hipu jima z logičnim razmišljanjem dokazuje, da nista njegova stvaritelja, saj je “predpostavka, da nobeno bitje ne more ustvariti bitja, ki bi bilo popolnejše od njega samega, sama po sebi razumljiva”, s tem pa je na podlagi svojega razmišljanja že prišel do dokaza, ki po njegovem mnenju potrjuje njegovo hipotezo.

Vprašanje, ki v znanstveni fantastiki ni novo, je seveda to, ali bodo kdaj na svetu vladali stroji, in ravno z njim se ukvarja zadnja zgodba, ko se literarni liki prepirajo, ali je predsedniški kandidat robot ali ne. V Asimovem svetu so leta 2044 svetu že vladali misleči stroji. Ali bo res tako? Ali ni že danes kdaj pa kdaj tako?