Več kot kamen

Na vrhu dnevnega reda držav so danes obramba, varnost, oboroževanje in geopolitična stabilnost. To je razumljivo. Svet je postal nevarnejši in vsaka družba se v kriznih časih slej ko prej vpraša, kako se bo branila. Redkeje pa se vpraša, kaj je tisto, kar je vredno obraniti.

Ob vsaki vojni najprej preštevamo mrtve. Tako je prav, saj je vsako izgubljeno življenje tragedija. Nato govorimo o porušenih domovih, bolnišnicah in cestah. Redkeje pa obstanemo ob novicah o poškodovanih cerkvah, samostanih, knjižnicah ali arheoloških najdiščih. Kot da bi šlo zgolj za kamen, opeko ali staro stavbo.

Pred nekaj tedni je ruski napad poškodoval Kijevsko-Pečersko lavro, eno najpomembnejših svetišč vzhodnega krščanstva. Skoraj sočasno so izraelski napadi dosegli tudi starodavni Tir na jugu Libanona, eno najstarejših neprekinjeno poseljenih mest na svetu.

Mesto ob Sredozemskem morju, znano po izjemnih ostankih iz feničanskega, grškega in rimskega obdobja ter vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine, je bilo znova prizorišče bombardiranja. Poškodovani so bili deli arheološkega območja z rimskimi ostanki, eksplozije pa so prizadele tudi zgodovinsko mestno tkivo.

Tir ni muzej pod odprtim nebom. Je živo mesto. Prav zato njegovi antični ostanki niso le dediščina nekdanjih civilizacij, temveč del vsakdanjega življenja njegovih prebivalcev. Bombe ne rušijo le kamnov, ampak tudi prostor, kjer se že tisočletja srečujeta preteklost in sedanjost. Ko vojna doseže takšne kraje, ne napada le ljudi in njihove sedanjosti. Posega tudi v njihovo zgodovinsko zavest in skuša pretrgati niti, ki povezujejo generacije.

To ni posebnost današnjih vojn. Sodobna zgodovina pozna preveč podobnih prizorov. Leta 2001 so talibani razstrelili skoraj dva tisoč let stara kipa Bude v Bamijanu. Med ameriškim posredovanjem v Iraku je bil oplenjen Narodni muzej v Bagdadu. Islamska država je opustošila antično Palmiro. V vojni na območju nekdanje Jugoslavije pa je padel tudi znameniti most v Mostarju. Ni imel posebnega vojaškega pomena, bil pa je simbol sobivanja, zato je moral pasti.

Spomeniki so več kot arhitektura. So neme priče časa, v katerih se je ohranil dialog med preteklostjo in sedanjostjo. Nekateri so to postali šele skozi stoletja, drugi so bili od vsega začetka zamišljeni kot znamenja nekega časa, njegovih vrednot, zmag, zmot in iskanj. Ko izginejo, ne izginejo le zidovi. Ko se spremeni staro mestno jedro v kup ruševin, ne izginejo le kamni. Izginejo zgodbe, kraji, kjer so ljudje molili, praznovali, žalovali, ustvarjali in iskali odgovore na ista vprašanja, ki si jih zastavljamo še danes. Izgine del kolektivnega spomina, v katerem se prepoznava in oblikuje identiteta nekega naroda.

Orožje se spreminja, cilj pa ostaja isti: izbrisati spomin. Zato kulturna dediščina skoraj nikoli ni naključna žrtev vojne. Če želiš prizadeti narod, ne napadeš le njegove sedanjosti. Napadeš njegovo zavedanje, da je del zgodbe, ki se je začela že dolgo pred njim.

Ta misel ni oddaljena od našega prostora …

Slovenci v Italiji dobro vemo, da skupnosti ne ohranjajo le zakoni in politični sporazumi. Ohranjajo jo jezik, knjige, zbori, gledališča, društva, časopisi in cerkve. To so prostori in trenutki, v katerih se iz roda v rod prenašajo zgodbe, vrednote in občutek pripadnosti. Zaradi njih nismo le posamezniki, temveč dediči skupne zgodbe. Morda prav zaradi te izkušnje razumemo, da je kultura vse prej kot razkošje. Je eden najtišjih stebrov svobode. Narod brez kulture, brez spomina postane ranljiv, človek brez korenin pa težko razume, kam je namenjen.

Danes veliko govorimo o tem, kako zaščititi meje. Veliko manj pa o tem, kaj daje tem mejam pomen. Če branimo le ozemlje, varujemo prostor, če branimo tudi kulturo, pa varujemo smisel, zaradi katerega ta prostor imenujemo dom.

Narodi ne izginejo najprej z zemljevida, najprej začnejo izginjati iz spomina. Zato so vsaka obnovljena cerkev, vsaka rešena knjižnica, vsaka ohranjena narečna beseda, vsaka nova knjiga in vsaka zapisana zgodba veliko več kot kulturni dogodki. So tiho, vsakdanje dejanje upora proti pozabi.