Prvi obsežni slovenski prevod izbranih del Franca Basaglie

Od blizu ni nihče normalen je naslov prvega obsežnega slovenskega prevoda izbranih del Franca Basaglie, ki je letos izšel pri Založbi /*cf. Knjigo sta pripravila Juš Škraban in Vito Flaker, psihiater in izredni profesor na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, za prevod je poskrbel Gašper Malej. V sredo, 24. junija, so v Kavarni knjigarni Maks v Novi Gorici knjigo predstavili: Vito Flaker, ki je tudi avtor spremne besede, urednica založbe Amelia Kraigher in socialna delavka Lea Korbar, vodja stanovanjskih skupin na Goriškem.

Basaglieva misel ostaja dandanes še vedno prodorna in inovativna. V Italiji so bile norišnice pred Basaglievim prihodom zelo zastarele in psihiatrija kot veda je ostajala daleč za evropskimi kriteriji. Zasluga Basaglie je bila prav ta, da je z njegovim nastopom italijanska psihiatrija postala avantgarda v Evropi in po svetu. Ni šlo le za tehnično, reorganizacijsko reformo, njegov boj proti zastarelim zdravstvenim ustanovam, ki so bolnike vezale na posteljo in jih držale pod ključem, je izhajal iz želje, da bi tem ljudem vrnil človeško dostojanstvo. Duševno zdravje je namreč v določeni meri odvisno od odnosa, ki ga imamo kot oseba z okolico in drugimi osebami. Bolniki v psihiatričnih ustanovah niso imeli nobenih pravic in zato tudi nobenega dostojanstva, še posebej pa niso delovali kot skupnost, kar je opazil tudi Basaglia. Terapevtska skupina je zmožna zdraviti samo sebe in duševna motnja izgubi nekatere značilnosti; celo najhujši bolnik, tisti najbolj v blodnjah, začne postajati dejaven del skupnosti.

Goriška izkušnja, čeprav nedokončana, je bila za Basaglio temeljna. Ko je prišel v Gorico in začel z analizami, je videl, da je človeško srečanje še vedno tista milost, ki lahko obogati človeka, ki se srečata: bolnika in zdravnika, osebje in stanovalce norišnice. Zato so tudi bolniki postali enakopravni in so lahko nekako upravljali ustanove ter imeli besedo pri terapevtskih in drugih sestankih skupaj z zdravniki. Basaglia je torej izvajal neke vrste samoupravno demokracijo. S tem v zvezi so povedali anekdoto, ki jo je napisal zdravnik iz Anglije, ko si je prišel v Gorico ogledat eno od terapevtskih skupščin, ki jo je vodil Basaglia. Te skupščine so bile zelo dinamične in zasnovane tako, da so vsi imeli besedo in zato včasih tudi govorili eden čez drugega. “Prvi vtis, ki sem ga dobil,” je povedal angleški zdravnik, “je bil ta, da se je prav za človeka, ki se mi je zdel največji psihotik, nazadnje izkazalo, da je bil psihiater, ki je vodil skupino.”

Vprašanje, ki si ga je zastavljal beneški psihiater, je bilo tudi to, kako se lahko skupnost najbolje razvija. Zdravje ni isto kot dobro počutje, oziroma zdravje ni določeno stanje; gre bolj za nekaj dinamičnega, za nenehno gibanje, nastajanje zdravja v medsebojnem delovanju raznih storitev, uporabnikov, družin, aktivnih državljanov ter civilnih in kulturnih organizacij v določeni skupnosti. Socialna delavka je predstavila stanovanjske skupine v Novi Gorici, ki so namenjene osebam z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, osebam z motnjami v duševnem in telesnem razvoju ter mladim. Programi nudijo bivanje in podporo pri vključevanju v družbo. Matična stavba je v Dutovljah, a skupine so se razširile tudi v Sežano in Postojno. Leta 2024 so se za te skupine odprla vrata stanovanj tudi v Novi Gorici in okolici. Skupine želijo v določeni meri slediti Basaglievemu načinu zdravljenja: ne zapirajo vrat, bolniki se svobodno gibljejo, sproščeno, enakopravno in v ozračju tovarištva. Bolniki in terapevti skupaj sledijo tudi zunanjim dogodkom in si skušajo pomagati pri vsakdanjem življenju.

V nasprotju z zaprtimi ustanovami, kjer postane življenje in delo nekaj pasivnega, se tu skuša aktivirati in spodbujati osebe k prevzemanju odgovornosti, saj je bilo Basaglievo pravilo, da si moramo prizadevati, da bi bolnik postal pravi državljan z vsemi pravicami in dolžnostmi. Če hoče človek v življenju nekaj doseči, mora najprej postati državljan, biti zaposlen, na voljo mora imeti niz družbenih vlog, ki ga postavijo v tvorna družbena razmerja. V tem zgodovinskem trenutku se je treba spomniti Basaglie in njegovih spisov predvsem zato, ker nam dajejo navdih, kako se postaviti po robu čedalje večjemu socialnemu pritisku in zanikanju življenja, ki ga danes doživljamo in ga občutimo na naši koži.