Perzepolis
Knjigosnedki (49)
Kako izgleda dandanes starodavna in veličastna Perzija? Del nekoč mogočnega kraljestva je sedaj Iran, ki leži na Bližnjem vzhodu oz. v Zahodni Aziji, in za katerega pogosto pozabimo, da so njegovi prebivalci indoevropskega izvora, prav tako kot mi, in da imamo zato mogoče tudi kaj skupnega, ne le kulturne razlike. Naj pri tem dodam, da sem v vseh letih aktivnega branja našla marsikatero človeško podobnost z narodi, ki imajo različne korenine – literatura nam pogosto razkriva človeško bistvo in pokaže tudi na podobnosti med različnimi kulturami, pa čeprav se zdijo navzven še tako drugačne.
Risoroman pred kratkim preminule Marjane Satrapi nam ponuja svojevrsten vpogled v sodobno Perzijo. Ne gre za zgodovinski strip, pač pa za osebno spominjanje odraščanja v Iranu in v tujini, opisovanje občutkov in dogodkov s prepričljivo iskrenostjo in neposrednostjo. Marjane Satrapi se je namreč rodila še v obdobju, ko je vladal šah, zadnji cesar tega območja. Odraščala je v ljubeči, liberalni in zelo napredni družini, zato je njena okolica težko sprejela spremembe, do katerih je prišlo po revoluciji leta 1979. Življenje Irancev se je od tedaj korenito spremenilo, država je postala islamska republika, na ulicah te je lahko ustavila verska policija, ki ti je dala kazen tudi, če je le šop las štrlel izpod pokrivala … V zasebnosti pa so se nadaljevala druženja, zabave in še marsikaj, kar je bilo uradno prepovedano. Kot da bi obstajali dve državi, ena polna pravil in vidna v javnosti, druga pa skrita v zasebnosti domov, a pod vplivom zahodnjaške glasbe, mode in kulture.
Marji, kot so ji pravili domači, bo v mladih letih odšla kot dijakinja na Dunaj, kjer bo lahko deležna svobodne izobrazbe. Ključna leta osebnostnega razvoja bo torej preživela daleč od družine in z občasnimi stiki z njo. Spremljal jo bo občutek krivde: medtem ko se ona zabava, so domači v vojnem stanju, saj se je kmalu po revoluciji začela iransko-iraška vojna.
V tujini bo za Marji veliko lepega, a ravno toliko bo tudi raznolikih izzivov. Skozi vse odraščanje jo bo spremljal babičin glas, ki se bo v njenih mislih oglašal z ljudskimi modrostmi in bistrimi nasveti. Prav zaradi trdnega jedra, iz katerega izhaja, Marji ne bo izgubila svoje poti, čeprav se v določenem trenutku zazdi, da je že izgubljena – stik z drogo, izguba strehe nad glavo in spanje po parkih … V določenem trenutku zboli in je na robu smrti, takrat starši poskrbijo, da se vrne v Iran.
Ob vrnitvi v domovino odlično ubesedi in nariše sočasen občutek odtujenosti in domačnosti nekoga, ki je več časa preživel v tujini in se vrača domov – nekoga, ki ni doma ne tu ne tam. Marjane se seveda vrača v državo, ki ni več podobna državi njenega otroštva – zdi se, da je na drugem planetu. Čez čas se zaljubi in poroči. V vlogi žene je nesrečna, težko sprejema svoj status in s težkim srcem se mora soočati z resnico: živeti vse življenje nesrečno poročena ali se ločiti in postati družbena izobčenka. Marjane se odloči zase – loči se in spet zapusti Iran, tokrat dokončno, življenje si bo ustvarila v Parizu.
Leta 2007 je na podlagi stripa nastal tudi animirani film, pri nastanku je sodelovala tudi avtorica sama. Prejel je različne nagrade in je vreden ogleda.
Strip nudi več iztočnic za razmišljanje o človekovi svobodni volji, položaju žensk, človeških vrednotah in življenju nasploh. Najbolj pri srcu pa mi ostajajo topli občutki ob iskrenih in ljubečih družinskih odnosih družine Satrapi, saj gre za družino, ki Marji usmerja, a ji tudi dovoli, da se sama uči iz svojih napak.
