Z novo vlado v zaključek tranzicije po “štiridesetih letih puščave”

Predavanje Petra Meršeta v Društvu slovenskih izobražencev

Tradicionalni ponedeljkov večer Društva slovenskih izobražencev v Peterlinovi dvorani je z aktualno temo z naslovom Slovenija po državnozborskih volitvah privabil številne poslušalce. Gost večera je bil politični novinar mlajše generacije, komentator in ustvarjalec medijskih vsebin Peter Merše.

V uvodni predstavitvi je predsednik društva DSI Martin Brecelj poudaril, da je Merše slovenski javnosti dobro znan kot politični analitik in komentator družbenega dogajanja. Njegov življenjepis je kljub mladosti bogat in obsega predvsem novinarsko delovanje, a sega tudi na področje turizma in prostovoljskega dela. Je urednik medija zanima.me ter soustvarjalec političnega podkasta Tedenski safari, enega najbolj spremljanih političnih podkastov v Sloveniji, ki redno dosega več kot 50 tisoč ogledov na epizodo. Z novinarstvom se ukvarja, odkar je začel sodelovati s portalom domovina.je. Kasneje je pri mediju Domovina deloval kot novinar, vodil videoprodukcijo ter sodeloval pri pripravi političnoanalitičnih oddaj in podkastov. Redno nastopa tudi v slovenskih medijih kot politični komentator in analitik.

V zanimivem predavanju je Merše odgovoril na nekaj uvodnih izzivalnih vprašanj predsednika DSI-ja. Njegovo predavanje je ponudilo poglobljen in širok vpogled v aktualno politično dogajanje in na politične spremembe v Sloveniji v zadnjih letih. Merše je poudaril, da je v Sloveniji še vedno v teku dolgotrajen proces tranzicije iz nekdanjega komunističnega sistema v demokratično ureditev, ki nikakor še ni dokončan. V primerjavi z nekaterimi drugimi vzhodnoevropskimi državami je slovenska tranzicija mnogo počasnejša in mehkejša. Nekateri politični analitiki zato menijo, da bi lahko prav novo štiriletno politično obdobje z novo vlado pomenilo zaključek tega procesa. Pri tem pogosto omenjajo simboliko “40 let v puščavi”, saj bo ob koncu mandata nove vlade minilo štirideset let, odkar so se po dobi komunizma začele v Sloveniji uvajati demokratične spremembe.

Kot je še poudaril Merše, se je za razumevanje današnjega položaja treba ozreti v leto 2018, ko sta na volitvah nastopala predvsem dva akterja, Janez Janša za desno sredino in takratni novi obraz, voditelj stranke LMŠ Marjan Šarec. Največ glasov je dobila stranka SDS, vendar je Šarcu uspelo združiti levičarske stranke in ustanoviti prvo manjšinsko vlado v zgodovini samostojne Slovenije. Koalicija pa se je kmalu znašla v notranjih sporih in tik pred izbruhom epidemije kovida razpadla.

Po Šarčevem odstopu je vlado sestavil Janez Janša in nova oblast se je morala skoraj v celoti posvetiti zahtevnemu obvladovanju epidemije. Po Meršetovih besedah obdobje kovida predstavlja eno od pomembnih prelomnic, ki je močno zaznamovala slovensko družbo. Omejitve javnega življenja, zdravstvena kriza in vsakotedenski protesti, ki so nasprotovali protikovidnim ukrepom in vladi, so ustvarjali zelo napeto politično ozračje.

V tem času se je na slovenski politični sceni začel uveljavljati Robert Golob. Potem ko mu vlada ni podaljšala mandata na čelu podjetja energetske družbe, ki jo je vodil do tedaj, se je posvetil politiki in se v javnosti predstavljal s skrbno negovano podobo uspešnega menedžerja in novega političnega obraza. Okoli sebe je oblikoval Gibanje Svoboda, ki je z učinkovito volilno kampanjo doseglo izjemen uspeh in osvojilo kar 41 poslanskih mandatov.

Golob je tako z lahkoto sestavil vlado. Nastopila je tako imenovana Golobova vlada, ki je bila po besedah Meršeta najbolj levo usmerjena od vseh po osamosvojitvi. Mandat je začela z zelo visokimi pričakovanji javnosti, saj je zaradi močne parlamentarne večine imela priložnost, da bi lahko izvedla obsežne reforme in spremembe. Prav zato je bilo razočaranje toliko večje, saj po ocenah kritikov ni izpeljala skoraj nobene od številnih napovedanih reform.

V javnosti so se povečevale tudi kritike na račun javnih financ. Po ocenah nekaterih ekonomistov in političnih komentatorjev naj bi se v času Golobove vlade proračunski primanjkljaj v veliki meri povečal. Obenem so se stopnjevali konflikti med vlado in posameznimi družbenimi skupinami: vse bolj so bili napeti odnosi z medicinsko stroko, med upokojenci je raslo nezadovoljstvo, gospodarstveniki pa so opozarjali na vse višje davčne obremenitve in slabšanje poslovnega okolja.

V času pred volitvami je v slovensko javnost prišla novica, da je Hrvaška prvič v zgodovini prekosila Slovenijo po kupni moči. Novica, ki se jo da razlagati kot posledico previsokih davčnih obremenitev, je povzročila veliko nejevoljo. Na razpoloženje javnosti je močno vplivala tudi zaostritev romske problematike in incident v Novem mestu, ko je moški izgubil življenje.

Poleg omenjenih je Merše opozoril na več političnih premikov zadnjih let, ki so po njegovem kazali na postopno spreminjanje razpoloženja slovenskih volivcev. Kot pomemben mejnik je izpostavil predsedniške volitve leta 2022, na katerih je kandidat desnosredinskega pola Anže Logar v drugem krogu osvojil več kot 46 % glasov. Pomemben signal so bile tudi evropske volitve, kjer je SDS prvič presegla mejo 30 % podpore, desnosredinske stranke pa so okrepile svojo politično prisotnost.

Po njegovem mnenju so bili pomemben znak tudi izidi referendumov zadnjih let, npr. zavrnitev zakona o dodatkih k pokojnini za izjemne dosežke za umetnike ter zavrnitev zakona o pomoči pri samomoru, oz. evtanaziji, ki ju je predlagala Golobova vlada.

Po štirih letih sta v letošnji volilni kampanji Janez Janša in Robert Golob nastopila kot glavna akterja na čelu obeh najmočnejših strank in političnih opcij, leve in desnosredinske. Stranka Nova Slovenija pa se je povezala s Slovensko ljudsko stranko in stranko Fokus. Tako je dosegla, da so preprečili razpršitev glasov in obenem okrepili desnosredinski politični prostor. V predvolilni kampanji sta od vsega začetka imeli pomembno vlogo tudi dve novi stranki: Demokrati Anžeta Logarja in stranka Resnica pod vodstvom Zorana Stevanovića. Anže Logar je bil dolgoletni član in eden najvidnejših predstavnikov stranke SDS ter nekdanji zunanji minister; po predsedniških volitvah se je odločil za samostojno politično pot.

Stranka Resnica je bila aktivna že v času protikoronskih protestov. Gibanje se je predstavilo kot antisistemska in populistična alternativa obstoječi politiki in nagovarja predvsem volivce, ki so nezadovoljni z delovanjem tradicionalnih strank ter so proti političnim elitam; nastopajo kot protestno oz. populistično gibanje.

Merše je opozoril na nekaj posebnosti letošnjih volitev: vse od razpada stranke LDS se je npr. letos prvič zgodilo, da levičarski blok ob volitvah ni predlagal nove stranke ali “novega obraza”. V preteklosti so to bili: stranka Zares, Pozitivna Slovenija, Stranka Alenke Bratušek, SMC Mira Cerarja, Lista Marjana Šarca in Gibanje Svoboda. Druga zanimivost je, da so se stranke med volilno kampanjo posvečale predvsem vsebinskim problemom, kot so visoki davki, gospodarska vprašanja, življenjski standard; ideološka ali zgodovinska vprašanja, ki še vedno razdvajajo slovenski narod, niso bila v ospredju. Zanimivo je še, da pri letošnjih volitvah po mnenju Meršeta ni šlo več samo za vprašanje “za ali proti Janezu Janši”, ampak tudi “za ali proti Robertu Golobu”.

Tik pred datumom volitev pa je izbruhnila afera Black Cube, ko so v javnost prišli skrivaj posneti pogovori nekaterih politikov in vplivnih oseb, povezanih z vlado Roberta Goloba. Razkrili so korupcijo pri urejanju dovoljenj in poslovnih interesov, povezave med politiko, gospodarstvom in lobisti, vplivih na državne projekte in sprejemanje drugih koruptivnih praks.

Slovenci so bili zgroženi, ko so ugotovili, kako močno je razširjena korupcija. Šokantno razkritje je najprej sprožilo v ljudeh odpor do dejanj in do storilcev teh dejanj. Zgražanje ljudi nad korupcijo pa so mediji spretno preusmerili k vprašanju, kdo stoji za objavo posnetkov, in ustvarili vtis, da gre za poskus vplivanja na slovenske volitve. Za operacijo naj bi stala izraelska zasebna obveščevalna družba Black Cube, ki naj bi v Sloveniji izvajala prikrite operacije z namenom vplivanja na volitve.

Glede obtožb o stikih predstavnikov podjetja Black Cube z ljudmi iz kroga SDS pa Merše meni, da bi lahko šlo največ le za poizvedovanje, na koga naj se obrnejo, da odkrijejo korupcijske prakse. Po mnenju mnogih analitikov pa gre za to, da so se slovenski vladni krogi v zameno za močno obremenjujoče posnetke odpovedali napovedani podpori Južnoafriški republiki v tožbi proti Izraelu (češ da gre v Gazi za genocid).

Rezultat volitev je pokazal precej izenačen izid. Najmočnejši stranki, Gibanje Svoboda in SDS, sta prejeli 28,6 % oz. 28,0 % glasov. Relativni zmagovalec Robert Golob je prvi začel pogovore s potencialnimi koalicijskimi partnerji. Toda kmalu se je pokazala njegova velika nespretnost in neusklajenost (v medijih so se npr. pojavljali sklepi, ki še niso bili sprejeti, in jih je moral Golob demantirati). Mnogo več spretnosti in politične taktičnosti je pokazal Janez Janša, ki je “počakal, da so potencialni partnerji sami začeli iskati možnosti za sodelovanje z njim”.

Merše je poudaril, da se je vrhunec pogajanj začel v trenutku, ko je bilo jasno, da so za sestavo nove vlade ključne sredinske stranke, in ko je Jerneju Vrtovcu uspelo v parlamentu vzpostaviti tako imenovani tretji blok ter povezati Novo Slovenijo s pridruženima strankama: z Demokrati Anžeta Logarja in Resnico Zorana Stevanovića. Ta je bil nujno potreben pri sestavi nove vlade. Nova Slovenija je kot najbolj izkušena stranka med temi strankami prevzela funkcijo povezovalca in pogajalca. 

V trenutku volitev predsednika parlamenta je prišlo do spretne pragmatične politične poteze: s tem, ko je Stevanović dobil funkcijo predsednika parlamenta, je lahko obdržal dano besedo svojim volivcem, da ne bo vstopil v vlado ne z Robertom Golobom ne z Janezom Janšo. Formalno ni vstopil v vlado; dobil je močno politično funkcijo in koaliciji desnosredinskih strank zagotovil zunanjo podporo.

Janez Janša je pred sestavo vlade naredil še eno izredno modro, a obenem tudi za ves narod spravno potezo: z glasovanjem o dveh predlaganih zakonih je želel preveriti, ali bi bila njegova vlada trdna. Oba zakona je izglasovala večina. Prvi je bil interventni zakon, ki ureja davke in birokratske razbremenitve, in je bil usklajen s strankami. Drugi zakon pa se je nanašal na novelo Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Po 81 letih bo tako omogočen pietetni pokop žrtev na osrednjem pokopališču Žale v Ljubljani, kraj pokopa pa bo dobil status kulturnega spomenika državnega pomena. Zakon ima močan simbolni in human pomen ter bo ostal prelomni trenutek v zgodovini Slovencev. Ponovno je bil uveden tudi 17. maj kot dan spomina na žrtve komunističnega nasilja.

Predavatelj je nato predstavil ekipo dobro izbranih novih ministrov, ki bodo skupaj z vlado, kot kaže, kvalitetno in uspešno vodili Slovenijo v naslednjih štirih letih.

Tudi vprašanja in pogovori, ki so sledili, so med poslušalci vzbudili veliko zanimanja ter ponudili mnogo prihodnjih izzivov slovenski politiki.