Kardelj med utopijo, revolucijo in slovensko državnostjo
Edvard Kardelj ostaja ena najbolj vplivnih, hkrati pa tudi najbolj kontroverznih osebnosti slovenske in jugoslovanske zgodovine. Njegovo življenje in politično delovanje je v novi monografiji Kardelj: socialistični utopist na oblasti osvetlil zgodovinar dr. Jože Pirjevec, ki je knjigo predstavil v Tržaškem knjižnem središču v pogovoru z dr. Juretom Ramšakom. Pogovor je ponudil vpogled v Kardeljevo politično pot, njegove ideje, spore znotraj jugoslovanskega vodstva in dediščino, ki še danes sproža burne razprave.
Pirjevec je Kardelja predstavil kot izjemno inteligentnega in ambicioznega mladega komunista, ki je že zgodaj izstopal med partijskimi vrstniki. Po besedah Pirjevca je bil Kardelj v mladih letih fanatik marksizma, svoja prepričanja pa je gradil predvsem na znanju, pridobljenem iz knjig. Med bivanjem v Moskvi v času Stalinovih čistk se je namreč umaknil v svet knjig in intenzivnega študija, kar mu je omogočilo globoko razumevanje marksistične teorije. Prav zaradi intelektualne širine ga je opazil tudi Josip Broz – Tito, ki je v mladem Slovencu prepoznal izreden politični um.
Kardelj se je uveljavil s članki in polemikami, v katerih je uspešno nastopal tudi proti uglednim intelektualcem in profesorjem. Med drugo svetovno vojno pa je njegov vpliv še narasel. Kljub zdravstvenim težavam je bil dejaven na različnih območjih Jugoslavije in je državo poznal zelo dobro. Posebej ga je zanimala tudi usoda Trsta, ki ga je razumel kot pomembno izhodišče za širjenje vpliva na italijansko levico v povojni Evropi.
Osrednji del pogovora je bil posvečen obdobju po sporu med Titom in Stalinom. Pirjevec je poudaril, da razkol ni bil predvsem ideološke narave, temveč vprašanje politične moči in samostojnosti. Jugoslovansko vodstvo ni želelo postati sovjetska lutka. Kardelj je zato začel iskati drugačno, bolj evropsko različico socializma. Pri tem je pomemben vpliv nanj imel slovenski krščanski socialist Andrej Gosar, od katerega je prevzel številne ideje o povezovanju socializma in demokracije.
Po vojni je Kardelj spoznaval tudi Zahod. Med raznimi potovanji je ugotovil, da socialne spremembe niso nujno povezane z revolucijo. Prišel je do sklepa, da je revolucija potrebna le v skrajnih primerih, sicer pa je mogoče napredovati tudi po miroljubni poti. Zaradi takšnih stališč si je nakopal nezaupanje Moskve in postal eden najizrazitejših zagovornikov samostojne jugoslovanske poti.
Kardelj je verjel, da ima vsak narod pravico sam oblikovati svojo prihodnost. To ga je pripeljalo v spor s centralističnimi krogi, predvsem s Aleksandrom Rankovićem. Konflikt se je zaostril v šestdesetih letih in se končal z Rankovićevim političnim padcem leta 1966. Bil je tudi eden glavnih avtorjev jugoslovanske ustavne ureditve, zlasti ustave iz leta 1974, ki je močno okrepila položaj republik in poudarila pravico narodov do samoodločbe. Ta ustavna načela so pozneje slovensko politično vodstvo uporabila kot pomemben pravni argument pri osamosvajanju leta 1991.
Pirjevec je opozoril tudi na manj znano plat Kardelja. Čeprav ga pogosto označujejo za slovenskega nacionalista, je sam verjel, da bodo narodi nekoč presegli medsebojne razdelitve. Zavračal je idejo zlitja jugoslovanskih narodov v enoten narod in je Jugoslavijo razumel predvsem kot politično nujnost svojega časa. Kardelj ostaja ena najvplivnejših osebnosti slovenske in jugoslovanske zgodovine.
