Kosovel ostaja sodobnik našega časa

Osrednja slovesnost v Sežani je s poezijo, glasbo in gledališčem počastila pesnikovo dediščino, ki ostaja živa tudi med mladimi generacijami

Dragi Srečko … S “pismom” župana Občine Sežana Andreja Sile se je začela osrednja slovesnost, ki je v Kosovelovem domu počastila dediščino pesnika in misleca, svetilnik kulturnega življenja v rodni Sežani (in veliko širše) ob stoletnici njegove smrti.

Sto let kasneje Kosovelove besede odzvanjajo z večno aktualnostjo v bistveno spremenjenih razmerah. Kot je župan poudaril v občutenem nagovoru pred začetkom prireditve z naslovom Daj mi besedo, je bil Kosovel zakoreninjen v malem kotičku slovenskega Krasa, od koder pa je njegov pogled segal daleč. Njegova beseda je povezala generacije, utrjevala kulturne skupnosti, nenazadnje je dala slovenskemu obmejnemu območju vsedržavni in mednarodni lesk.

Iskrenost ponosa in razumevanja širine pesnikove umetnosti in duše je nadvihnila besede župana, direktorice Kosovelovega doma Sežana Katje Jordan, ki je poudarila vlogo ustanove “ne le kot prizorišča, temveč kot varuha in sodobnega posrednika Kosovelove dediščine”, kot tudi častne gostje slovesnosti, predsednice Republike Slovenije dr. Nataše Pirc Musar. Premislek o moči besede in o odgovornosti, ki jo nosi v sebi, je v govoru predsednice počastil globino in vizionarnost Kosovela, ki je zaradi posebne občutljivosti presegel prostor in čas ter nagovoril človeka v njegovi najgloblji človečnosti. 

Bivanjska vprašanja, kot so življenje, smrt, ljubezen, laična vera v neko kozmično večnost in v novega človeka, ki se rodi iz ruševin starega sveta in napak svojih prednikov ter sodobnikov, je predstavljala osnovo antološko zasnovanega scenarija “sodobne koncertno-gledališke izkušnje”, ki je doživela zelo dober sprejem številnega občinstva. Režiser Jaša Koceli si je predstavljal gledališki vtis, ki izhaja iz Kosovelove vere, “da človek tudi v času hrupa, nasilja in cinizma ne sme pristati na otopelost, temveč mora še vedno iskati jasnost, nežnost, upor in lepoto”. 

Uprizoriti poezijo in najti zamisel, ki bi lahko počastila Kosovelove verze na osrednji prireditvi stoletnice v pesnikovem rojstnem kraju, ni bila lahka naloga; sprejela jo je ekipa mladih, kot je večno mlad tudi Srečko. Režiser je “ranjene besede” o človeku in njegovi usodi združil v dramaturško antološki predstavi, ki je bolj kot v sami vsebini našla vezno nit v vizualni podobi: igralec in trije glasbeniki, ki se kot odzivna celota premikajo znotraj meja nagnjenega, razsvetljenega štirikotnika (sceno je ustvaril Darjan Mihajlović Cerar).

Trio instrumentalistov se je koreografsko sprehajal po tej površini (dramaturško povezane, sporočilne premike si je zamislila Tajda Podobnik), sledil korakom pesnika in utelesil njegove besede; postal je neločljiv odsev vodilne vloge recitatorja. Vsaka poezija je dobila namreč svojo vizualno, svetlobno, glasbeno interpretacijo v enotnem kontekstu, kjer so črno-beli kostumi Jelene Proković dodatno poudarili soodvisnost elementov.

V ospredju ni bila vsebinska nadgradnja, temveč razumevanje barve, vzdušja posamezne pesnitve, da bi verze lahko opremili vsakič nova zvočna slika, položaj, gib, luč. Polsenca in tema sta zaznamovali zbrano interpretacijo intimnih in angažiranih, globoko človeških misli, da je še izraziteje izstopala geometrija luči Davida Andreja Franckyja. Svetlobo so oddajala tudi Kosovelova ikonična očala, saj že stoletje razsvetljujejo pot tistim, ki berejo njegove misli in so njemu dale prodornejši pogled v svet.

V tej predstavi so bile besede včasih izgovorjene, včasih zapete, včasih so se prepletale z instrumentalno podlago ali ritmom, ki je predstavljal njihov emocijski utrip. Led nihalo je odmerjalo prostor in čas, v katerem so se prepletali znani verzi in misli (Aleluja, Beseda ugaša, O saj ni smrti, manifest Mehanikom, esej Kriza) v umetniško artikuliranih prebliskih in v dialogu z multimedijsko celoto, ki jo je uokvirjal tudi video Ateja Tutte in Tadej Bavdka.

V tovrstni uprizoritvi vtisi velikokrat prikrivajo besede, ki jih ni mogoče ujeti v celoti (to ni niti namen prireditve), kar pa vzbuja željo po ponovnem branju. Do izraza je zagotovo prišla suverenost protagonista, igralca Jaše Savnika, ki je globoko osvojil scenarij in smiselno zaporedje recitacij.

Predstava je nastala v koprodukciji Občine Sežana, Kosovelovega doma Sežana in Zavoda Paviljon. Zasnovana je z željo, da bi dosegla čim širše občinstvo različnih generacij, zato so v prihodnje predvidena tudi gostovanja po Sloveniji in v čezmejnem prostoru.

Verjetno si Kosovel ni predstavljal, da bo njegova beseda sto let po njegovi smrti še tako živa. Prepričanje občinstva je na najboljši način strnila misel župana Občine Sežana, ki je svoje pismo velikanu zaključil: “Smrt ti ni vzela misli. Ni vzela tvoje besede in ni vzela tvoje svetlobe. Tvoje ideje niso ostale v preteklosti. Živijo naprej v vsem, kar se je ob tvojem imenu v tem prostoru prebudilo: v branju, ustvarjanju, raziskovanju, obnovah, srečanjih, mladih glasovih in v zavezi, da tvoje dediščine ne bomo le hranili, temveč živeli.”