Neoboroženi boj primorske Cerkve za slovenski jezik
V EPICentru je 28. maja potekal pogovor Slovenska primorska duhovščina v času fašizma
V Novi Gorici so pogovor oblikovali Tomaž Simčič, Gorazd Bajc in Bojan Godeša.
Razprava se ni osredotočala na posamezne osebne zgodbe, temveč na širši fenomen antifašizma duhovščine, ki po mnenju strokovnjakov presega lokalne okvire in si zasluži vseevropsko obravnavo. Cerkev je namreč v najtemnejših časih raznarodovanja ostala zadnji legalni prostor za ohranjanje slovenskega jezika.
Tomaž Simčič je uvodoma opozoril na pogosto netočnost v italijanskem zgodovinopisju, ki trdi, da je fašistična raznarodovalna politika slovensko besedo v cerkvah povsem zatrla: “To velja samo za omejena območja,” je poudaril Simčič in pojasnil, da je v veliki večini cerkva na slovenskem etničnem ozemlju po zaslugi izjemnega prizadevanja duhovnikov slovensko pastoralno življenje vzdržalo vso fašistično dobo, vse do osvoboditve leta 1945.
Čeprav so bili Slovenci ob podpisu Lateranskih sporazumov (konkordata) med Svetim sedežem in fašistično Italijo leta 1929 globoko razočarani nad pomanjkljivostmi, so se vse do konca vojne oklepali njegovega 22. člena. Ta je namreč potrjeval osnovno pravico, da se vernikom božja beseda posreduje v materinščini. Kot je dodal Gorazd Bajc, se je Vatikan do podpisa konkordata postavljal na stran slovenskih vernikov, kasneje pa so se razmere bistveno spremenile.
Za bolj nesrečno versko skupnost je Simčič označil župnijo sv. Antona v Trstu, kjer so slovensko pridigo prepovedali že leta 1921, a so slovensko zavest ohranili s pridigami v zakristiji in s petjem tradicionalnih slovenskih melodij z v latinščino prevedenimi besedili.
Gorazd Bajc je izpostavil, da je pri obravnavi tega obdobja primerneje govoriti o “več antifašizmih”. Najmočnejši steber tega odpora je bil zaščita jezika. Za fašistično raznarodovalno politiko nad Slovenci se je zanimal tudi britanski svet. Bajc je izpostavil angleške dokumente iz leta 1927 – Britanci so bili ob proučevanju fašistične represije pri nas naravnost osupli nad dejstvom, da Slovenci sploh še obstajajo in da jih neusmiljena raznarodovalna politika ni uspela uničiti.
Moderator Bojan Godeša je opozoril na posledice Rapalske meje, ki je slovensko katoliško gibanje presekala na dvoje. Za zamejene Primorce je ta nova država predstavljala matico, njihov univerzalni cilj pa je bil preživeti in se z njo združiti. V tem neoboroženem, a neizprosnem boju za narodno preživetje je primorska duhovščina odigrala absolutno temeljno vlogo.
