Draga Mirjam!

Ob preranem slovesu prijateljice Mirjam Bratina

V zadnjih tednih, zlasti pa v zadnjih dneh, potem ko so se po dolgi bolezni za vedno zaprle tvoje trudne oči, se pred mojimi odvija spominski trak najinih srečanj in telefonskih pogovorov. Vrstijo se kadri barvitih podob, prazničnih druženj, slovesnih obredov, praznovanj rojstnih dnevov in predstavitev knjig.

Lahko bi obujala spomine na marsikak prijeten dogodek, pa tudi na čas tožbe in tolažbe: tudi ta je naju družil pred več desetletji, ko sva bili kolegici na tržaškem liceju Prešeren in sta si z Adrijanom ustvarila dom v Devinu – na Tržaškem. Potem je vajino družinico zaneslo na Goriško, kjer si se razdajala kot pedagoginja, profesorica verouka, družbena in kulturna delavka. O tvojem neutrudnem delovanju za skupnost bodo (oziroma so) spregovorili drugi, jaz bi se te rada spomnila kot lepe in plemenite osebe z globoko vero in čutom za pravičnost, katerih pričevalka si bila na svoji življenjski poti.

Ljubila si življenje, morje, naravo, planine, sonce, rada si potovala, tudi v oddaljene kraje in odkrivala njihovo zgodovino. Optimizem, vera v moč spremembe, smisel za družino, vse to in še marsikaj drugega se je prelilo in prepletlo v delovanje društva Sončnica, ki ste ga v Gorici ustanovili mladi starši ter navdušenci in kateremu si načelovala kot prva predsednica. Zanj ste izbrali pomenljivo, zgovorno ime. Sončnica, cvetica, naravnana v smer sonca, ne mara samote, temveč najlepše cveti in nas razveseljuje s svojo živahno barvitostjo na prostranih poljih, v skupnosti drugih sončnic, ob sončnem zatonu pa se njeni cvetni listi zaprejo v pričakovanju nove svetlobe naslednjega dne.

Sončnica kot simbol življenja, delovanja za skupnost, kot simbol življenjskih vrednot! Darila, ki sva si ji izmenjali, od knjig, ogrlic, obeskov, rutic in celo kakega oblačila, govorijo o smislu za lepoto. Med njimi je tudi zlat obesek s križcem, sidrom in srčkom, simboli treh pomembnih vrednot. Vera, upanje, ljubezen! Imela si globoko vero in s svojo držo vplivala tudi name.

V zadnjih časih se nisva utegnili srečati. Osupnila sem, ko sem pred dvema tednoma prejela tvoj mejl, poln hvaležnosti. Zaslutila sem nekaj temnega, žalostnega, čutila sem, da se poslavljaš.

Hvala za vse lepe besede, napisane v sporočilu, saj nisi več mogla govoriti po telefonu.

Temna slutnja je napovedovala tvoje prerano slovo od nas. Zbegana sem pomislila, da ti lahko po WhatsAppu pošljem sliko lončnice, ki si mi jo darovala pred mnogimi, ne vem že več kolikimi leti. Mala juka, ki je bila takrat visoka največ kak decimeter, se danes bohoti ob oknu na stopnicah stanovanjskega hodnika kot drevo, višje od visokoraslega odraslega človeka. Kako je zrasla, kot simbol najinega prijateljstva! Na zveriženih, debelih vejah se košati obilo suličastih listov, tudi prašnih … ah, saj juko imenujejo drevo življenja!

Tvoj zadnji odgovor me je prebodel: “Naj raste v moj spomin!”

Draga Mirjam, družila naju je ljubezen do slovenske besede. Bila si strastna bralka vsakovrstnih literarnih žanrov, tudi poezije, zaprašene pepelke, ki čaka na boljše dni. Večkrat sva delili mnenja o prebranih knjigah. Prihajala si na goriške predstavitve mojih pesniških zbirk in prav tebi sem prvi zaupala v branje zvezek s svojimi pesmimi. Po tvoji zaslugi in posredovanju sem stopila v literarno areno, ko sem objavila esej o pokopani poeziji Ivana Hribovška v reviji Zaliv.

O tebi, preljuba Mirjam, bi lahko povedala še marsikaj lepega. Dobro veš, kako sem obsedena z besedo, da do onemoglosti iščem, težkam izraze, jih zamenjujem. A dovolj! Preveč je besed in obenem premalo, da bi izrazile bolečino, ko izgubimo drago osebo in nastane nenadomestljiva praznina. Vsem tvojim, zlasti Adrijanu, Kristini in Tadeju, ki z Meto pestuje malo Klaro, ki si se je veselila z vsem srcem, občuteno sožalje, tebi pa iskrena hvala za vse in zadnji pesniški pozdrav.

Oluščiti kamen žalosti,

izluščiti zrno bolečine,

ko spomin orje

po dolgo razbrazdani

njivi duše,

je zdaj, ko si odšla

v nam oddaljene pokrajine,

preljuba Mirjam,

sploh mogoče?

Globoko v sebi,

nad zvezdami visoko

vsak odgovor išče.

Zbogom, predraga Mirjam!

Opčine – Gorica, 20. avgusta 2026

P. S.

Besedilo, napisano za poslednje slovo, naj ostane v pisni obliki kot spoštljiv, dragocen spomin nate.