Ali živimo v najboljšem izmed možnih svetov?
Knjigosnedki (47)
Včasih te knjige najdejo, ko jih najbolj potrebuješ. V zadnjih letih sem prebirala pretežno romane, ki imajo v ospredju like, pri katerih lahko slediš njihovemu razvoju, se vanje vživiš, imajo v ospredju čustveno plat. Med prebiranjem zadnje knjige, ki sva jo s Tejo izbrali za bralni klub, pa je bilo čustveno vživetje v like skoraj nemogoče. Voltairov Kandid ali optimizem je namreč filozofski roman, ki je kljub mnogim dogodkom in likom zasnovan v svetu idej, oddaljen od čustvenega razumevanja sveta. Roman, izdan leta 1759, nosi v vsakem primeru tudi v 21. stoletju izjemno sporočilnost. Nenavadno, a res: prav takšen roman sem potrebovala v tem trenutku.
Priznati moram, da me je to branje postavilo pred izziv; vrglo me je izven cone udobja in poskrbelo za to, da se spet malo preizkusim. Nenazadnje pa me je ponovno približalo svetu filozofije in vzbudilo željo, da bi se spet lotila globokega branja, ki ga nudijo filozofska besedila.
V Kandidu bralci najdemo vpogled v vse človeške šibkosti. Voltairov slog, ki serijo nesreč in katastrof opisuje ledeno hladno, nas povede v svet absurda, satire in črnega humorja. Nekateri dogodki so tako zelo neverjetni in nerealistični, da so me kljub bednosti prikazanega življenja nasmejali. Kandid se ob vsaki nesreči spomni Panglossove misli, da živimo v najboljšem možnih svetov. Posluša pa tudi Martina, ki trdi, da je manihejec in je zlo povsod prisotno. Sam se ne odloči za nobeno od dveh idej in roman se zaključi z mislijo, da nas čaka vrt. Zaključna misel pa je vendarle tako odprta, da si jo lahko vsak bralec razlaga po svoje: delati dobro v svojem kotičku, da bi preprečili zlo sveta, ali obdelovati le svoj vrtiček in se ne zanimati za sočloveka? Branje romana nam skorajda pove več o nas samih kot o sočloveku.
Voltairov roman je bil ob izidu takoj prepovedan. Ob napadih na cerkveno in posvetno oblast, zaradi česar je prišel v nemilost, pa je jasen tudi napad na samega človeka, na njegovo bistvo. Kandid se namreč na svoji nenavadni poti znajde v Eldoradu, idealnem svetu, kjer na tleh ležijo zlato in dragi kamni, ki pa tu nimajo iste vloge kot drugje. Tu mu gre dobro, nima težav, a se vseeno odloči, da bo Eldorado zapustil. Ali gre v tem primeru za temeljno človekovo nezadovoljstvo? Gre za zaslepljeno ljubezen do lepe Kunigunde? Veličanstvo Eldorada mu pred odhodom pove: “Sam vem, da moja dežela ni bogve kaj; a kadar se ti še precej dobro godi, ostani tam.”
Kandid skozi vse dogodivščine in pustolovščine išče svojo ljubljeno Kunigundo, s katero se hoče poročiti, a Kunigunda je ob vsem trpljenju in od gorja izgubila svojo lepoto in Kandid se nazadnje poroči z njo, čeprav tega pravzaprav noče. Ob tem se porajajo vprašanja o položaju ženske v tistem času, o vlogi in obliki ljubezni, o odnosih in vrednotah.
O Kandidu je pisal že marsikdo in na veliko bolj poglobljen način, zato moj zapis noče biti literarnozgodovinska disertacija, pač pa razmislek ob branju in mogoče spodbuda, da vzamete v roke kakšno dobro knjigo. Kandid nam sporoča, da smo ljudje pokvarjeni in podkupljivi, saj začudeno ugotavlja: “Ubil sem svojega nekdanjega gospoda, prijatelja, svaka: najboljši človek na svetu sem, in glej, že tri ljudi sem ubil.”
