Vizija prihodnosti v času, ko je največja podjetniška mora nedorečenost

POGOVOR Fabio Pahor o 80-letnici SDGZ, povezovanju gospodarstvenikov, izzivih umetne inteligence in nujni pomoči mladi generaciji

Fabio Pahor je ugleden slovenski podjetnik, od maja 2025 prvi mož Slovenskega deželnega gospodarskega združenja, stanovske organizacije Slovencev v Italiji, ki povezuje podjetnike, obrtnike in trgovce ter v tem letu proslavlja 80. obletnico ustanovitve. SDGZ je najpomembnejša slovenska gospodarska organizacija s pomembno tradicijo, ki si s podporo članom in skrbjo za mreženje na gospodarskem področju prizadeva za ekonomski in vsestranski razvoj Slovencev v Italiji.

Pred letom dni ste bili soglasno izvoljeni za predsednika SDGZ. V kakšnem stanju ste našli združenje in kakšne cilje ste si zastavili v svojem mandatu?

Združenje sem našel v zelo dobri kondiciji. Za to se moram zahvaliti prejšnjemu predsedniku, pa tudi vsem njegovim predhodnikom, ki so se zvrstili v teh 80 letih. Sam sem v SDGZ že 30 let član predsedstva, tako da že lep čas od blizu sodelujem z vodstvom in operativo. Potrjujem, da je SDGZ zelo zdravo. Ekipo smo še okrepili in pomladili, v njenih vrstah so tudi zelo perspektivne ženske.

Kar se tiče ciljev, nadaljujemo pot, ki smo jo začrtali v prejšnjem mandatu. V glavnem si prizadevamo za to, da izpostavimo konkretnejše stike in tesnejše sodelovanje z italijanskimi stanovskimi organizacijami. SDGZ je namreč v zadnjih 15–20 letih vzpostavilo odlične odnose s sorodnimi slovenskimi ustanovami, kot je npr. Gospodarska zbornica, tudi na institucionalni ravni. Moji predhodniki so pripeljali našo organizacijo na tak nivo, da se danes z institucijami v Sloveniji pogovarjamo na najvišji ravni. Želel bi, da bi se isto dogajalo tudi na deželni ravni. Prisotni smo v raznih odborih, sodelujemo s Confindustria, Confartigianato, Confcommercio, rad bi, da bi naredili še korak naprej in izpostavili tesnejše stike. Naš cilj je nenazadnje tudi ta, da bi predstavnik SDGZ sedel tudi v Trgovinski zbornici.

Steber združenja je članstvo. Koliko članov sploh ima SDGZ?

SDGZ ima približno 700 članov. Kot organizacija smo nekoliko atipični. Medtem ko so sorodne organizacije v Italiji in Sloveniji bolj specifične, trgovci so npr. pod okriljem Confcommercio, obrtniki pod Obrtniško zbornico itd., imamo v našem združenju vodoravno ureditev. Pri nas so tako trgovci kot obrtniki, gostinci idr. Tudi zaradi tega je število naših članov tako visoko. Pred leti in še danes združuje SDGZ podjetnike in podjetnice slovenskega rodu.

Slovenci nimamo velikih industrialcev, smo pa prisotni predvsem v majhnem in srednjem podjetništvu, na področju trgovine, obrtništva, gostinstva in turizma. Katere panoge so še najbolj zastopane v SDGZ-ju?

Najmočnejša je obrtniška panoga, sledijo samostojni poklici in gostinci. Do leta 1990 je bila najbolj številna zunanjetrgovinska sekcija. Stanje se je seveda spremenilo iz zgodovinskih razlogov. Do padca Berlinskega zidu je bil na Tržaškem, Goriškem in tudi Videmskem močno aktiven uvozno-izvozni sektor. Stvari so se spremenile, spremenila se je paradigma zamejskega gospodarstva v odnosu do nekdanje Jugoslavije; trgovanje z njenimi državami še obstaja, nikakor pa ne več v taki meri kot do takrat.

So se uvozno-izvozna podjetja zaprla ali so se na kakšen način preoblikovala?

Veliko podjetij se je zaprlo, predvsem tistih, ki so delovala znotraj Saftija in organiziranega gospodarstva, nekatera so se preusmerila v druga tržišča; če so bili prej njihovi glavni poslovni partnerji v Jugoslaviji, so to v zadnjih desetletjih podjetja na globalnem trgu. Vsakdo je našel svojo pot in trguje z raznimi državami po svetu.

Koliko sekcij ima SDGZ?

To je zanimivo vprašanje. Lani smo namreč formalno ustanovili sekcijo podjetnic. To mi je v veliko veselje, saj je v njej dejavnih res veliko podjetnic. Poleg njih so še sekcija za zunanjo trgovino, za proste poklice, za obrtnike in za gostince.

Pred nekaj tedni ste v okviru programa ob 80-letnici SDGZ organizirali tudi odmeven in navdihujoč dogodek, ki je združil podjetnice iz srednjeevropskega prostora …

Dogodek je bil res lep, naša operativa ga je zelo dobro organizirala. Posveta se je udeležilo okrog 80 podjetnic, prišle so iz naše dežele, Hrvaške, Madžarske, prvič so bile prisotne tudi članice Kluba slovenskih podjetnikov in podjetnic iz Slovenije. Srečanje smo priredili v sodelovanju z Gospodarsko zvezo Koroške. Ustvarilo se je res prijetno vzdušje. O pogumu protagonistk bi lahko marsikaj povedali, predvsem ker je vezan na gospodarsko okolje. Ženske so zadevo prikazale na nekak “romantičen” način, tudi zaradi tega je bilo srečanje posebno zanimivo in prijetno.

Omenili ste pogum. Kaj pa mladi? Imajo danes dovolj poguma, da stopijo na pot podjetništva?

Pogum imajo, pokažejo ga predvsem takrat, ko izpostavijo svoje ideje. Imajo jih veliko. Morda jim nekoliko zmanjka, ko morajo ideje pretvoriti v podjetniško zgodbo. To sicer ni pomanjkljivost današnje mlade generacije. To je vedno bilo. Za udejanjenje idej v konkretni podjetniški zgodbi potrebuješ začetni kapital in znanje. Poslanstvo našega združenja je tudi to: mladim moramo obvezno pomagati, prijeti jih moramo za roke in skupaj narediti prve korake v podjetniškem svetu. Naučiti jih moramo, kako se upravljajo finance in administrativne zadeve ter kako se ideje lahko konkretno uresničijo. Za to danes obstajajo tudi tehnološki parki, zagonska start-up podjetja. Na razpolago imajo marsikaj. Po mojem je pomembno, da naša organizacija stopi v stik z njimi, jim prisluhne in jih tudi usmerja.

Podjetniki so pri svojih odločitvah večkrat osamljeni. Moč SDGZ je verjetno tudi v mreženju in dobrih praksah, ki si jih delite.

Ena izmed lastnosti vseh podjetnikov, moških in žensk, je po mojem prav t. i. podjetniška samota. Dober podjetnik mora imeti sodelavce in dobro ekipo, toda kakšen dan – ali tudi kakšno noč – pride trenutek, ko se pred pomembnimi izbirami znajde prav sam in sprejeti mora samo eno. Odločitev je vedno velika neznanka, nikdar ne veš, ali si izbral pravilno ali napačno pot. To bo pokazal čas. Ta samota prinaša s sabo tudi frustracijo. Če imaš možnost, da se lahko pogovarjaš in soočaš z drugimi podjetniki, ki imajo več izkušenj in so podobne odločitve že sprejemali, ti bo to v veliko korist. Najdeš tudi koga, ki podobne izkušnje morda nima, vseeno bo lahko dal dober nasvet, namig glede česa, na kar verjetno nisi pomislil. Mreženje je pomembno! Na srečanjih ne gre samo za gol biznis, ne gre za predstavitev lastnega podjetja v upanju, da ti bo kdo kaj kupil; gre predvsem za to, da čutiš pripadnost veliki družini, v kateri veš, da lahko srečaš vrstnika, ki ima podobne težave kot ti, ki jih je morda tudi uspešno rešil, zaradi česar lahko pridobiš njegovo izkušnjo in se lažje odločaš.

V času, ki zahteva nenehno prilagajanje, je stalno izobraževanje ključni dejavnik za razvoj in uspeh v vsakem poklicu, gotovo tudi v podjetništvu. Kakšne možnosti izobraževanja obstajajo za podjetnike?

Izobraževanje je zelo pomembno tudi v podjetniškem svetu. To ne velja samo za mlade, temveč tudi za starejše podjetnike. Če podjetnik misli, da je vse razumel in vse ve, je to začetek njegovega konca. Svet okrog nas se hitro vrti in stalno spreminja. Če hočeš te spremembe razumeti in sprejeti ter spreminjati tudi sam sebe, se moraš stalno učiti. To je enkrat ena. SDGZ organizira dve vrsti izobraževalnih tečajev: eno so tečaji, ki jih predvidevajo zakoni, kot npr. o varnosti pri delu, ter jih članom in drugim podjetjem nudimo preko podjetja Servis. Drugo pa so izobraževalni tečaji, ki obravnavajo različne teme; za organizacijo teh sodelujemo s sorodnimi organizacijami ali tudi s konzorcijem Slovik, pri katerem ima SDGZ svoj delež in je tudi prisoten v upravnem odboru.

Hčerinsko podjetje Servis opravlja več pomembnih nalog …

Servis ima za našo organizacijo velik pomen. Nudi vse servisne usluge od prirejanja tečajev do vodenja knjigovodstva. V Servisu je danes nekaj čez 40 zaposlenih, imamo podružnico v Kopru, eno v središču Gorice. Prejšnji teden smo uredili prostore nove podružnice v Čedadu. Kar se tiče servisnih uslug, torej krijemo vse tri pokrajine.

Servis bo leta 2028 praznoval že 50 let delovanja: podjetje se je rodilo v 70. letih prejšnjega stoletja, ko je italijanska država uvedla davek na dodano vrednost. Takrat so se morala podjetja soočiti z novimi pravili vodenja knjigovodstva in nastala je potreba, da se reorganiziramo tudi v SDGZ-ju. Tako je nastal Servis, ki uspešno deluje kot eno največjih tovrstnih podjetij v naši deželi.

S podporo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ste pred slabimi tremi leti v Gorici odprli razvojno in projektno pisarno, da zamejskim organizacijam nudi strokovno pomoč pri oblikovanju, predstavitvi in vodenju projektov. So že vidni kakšni sadovi?

V isti pisarni deluje tudi podjetje Servis. SDGZ se dnevno ukvarja z različnimi čezmejnimi in evropskimi, Interreg projekti. Naša ekipa je v tem specializirana in zelo dobro sodelujemo s kolegi iz Slovenije. Ni bistveno to, v kateri pisarni se papirji pripravijo. Namen goriške pisarne so bili predvsem evropski projekti, naša želja pa je bila predvsem ta, da bi bili prisotni, bliže članom iz vse Goriške. Prav tako smo odprli pisarno tudi v Čedadu, da smo bliže članom v Benečiji, Kanalski dolini in sploh videmski pokrajini. Motor združenja so naši člani, zato je za nas bistveno, da se članstvo obnavlja, da pridobivamo nove člane, saj se prav s skupnimi močmi lahko še bolj uveljavimo.

V časih, ki se hitro spreminjajo, je pomembna tudi razvojna in tehnološka inovativnost. Kako skrbite za ta vidik?

V zamejskem gospodarstvu ni 

velikih industrijskih koncernov, ni velike oz. srednje industrije. Kakšne investicije v tehnologijo obstajajo predvsem na ravni obrtnika in manjših oz. srednjih podjetij. Inovacije igrajo pomembno vlogo predvsem v svetu komunikacije in servisa pri drugih podjetjih. Čez teden dni bomo organizirali posvet o umetni inteligenci (UI); to ni nič novega, saj je takih posvetov še in še. Posebnost srečanja bo ta, da bomo našim članom pokazali in dokazali, kako lahko določene pakete vnesejo v svoja podjetja. Gre za to, da članom pomagamo avtomatizirati nekatere procese, ki jih še vedno izvajamo ročno ali “po starem”. Po mojem mnenju je pomembno, da člane uvajamo in izobražujemo tudi v tej smeri. Imamo srečo v nesreči, da je Italija ena zadnjih držav na evropski lestvici, kar se tiče odnosa do UI. “Nesreča” je, da živimo v državi, ki je na dnu lestvice; “sreča” pa je ta, da bi v nasprotnem primeru imeli težave. Kdor bi se namreč ne prilagodil, bi zaostal. Zato je nujno, da se izobražujemo in uvajamo te inovacije tudi v podjetja, ki navidez ne potrebujejo posebnih tehnoloških prijemov, v resnici pa ni tako. Danes si ne smemo privoščiti, da bi zaostajali.

Nenazadnje imate zelo dobre institucionalne odnose z Ljubljano.

Podpora Slovenije je zelo pomembna. Z matično domovino imamo res dobre odnose, ne glede na trenutno vlado. Od osamosvojitve je Slovenija vedno imela velik posluh do naše narodne skupnosti v Italiji na kulturnem in športnem področju; v zadnjih letih je to konkretno pokazala tudi na gospodarskem področju. Lani je odobrila tudi zakon o pomoči in financiranju slovenskega gospodarstva, tako da se takih odnosov resnično veselimo.

Živimo v letih, ko so svetovni geopolitični spori povsem spremenili pravila globalne igre. Kako ta nestabilnost in makroekonomski premiki vplivajo na vsakdanje poslovanje na krajevni ravni?

Podražitve so občutne tudi v naših podjetjih. Največji strah pa vzbuja negotovost, nepredvidljivost določenih korakov, ki se bodo lahko zgodili jutri, pojutrišnjem ali pa nikdar. To je za podjetnika največja mora. Sedanja kriza je res posebna: vemo, kdaj se je začela, ne vemo pa, kdaj oz. kako se bo končala. Vse to seveda vpliva na vsakodnevno delovanje in na izbire v investicijah. Če imaš tudi dobre zamisli, a nimaš jasne vizije prihodnosti, ker ne moreš vedeti, kako se bodo okoliščine razvijale, se vse skupaj lahko ustavi. To je za nas največji problem. Podražitev energetskih virov je globalni problem, ki ga imajo vsi; podjetje se mora s tem sprijazniti in na kakšen način reagirati. Ponavljam: največja težava je nedorečenost.

Slovenska podjetja v Italiji so bila že v preteklosti večinoma družinska. To še vedno velja?

V glavnem ja. Glede tega smo zelo podobni italijanski stvarnosti. Na polotoku namreč prevladujejo mala in srednja podjetja, ki so v glavnem družinska. Podobno povečini velja v našem zamejstvu. Tudi o tem veliko razpravljamo, saj pojem družinskega podjetja prinaša problem, s katerim se mora prej ali slej soočiti vsaka družina, tj. generacijski prenos. Naše združenje tudi v takih primerih nudi izobraževanje in nasvete, kako se dejavnost v podjetju lahko prenese iz enega v drug rod. Tečaji so sicer vezani na formalne vidike; poleg teh so tudi osebni in subjektivni, ki pa jih morajo vpleteni rešiti med seboj.

Tudi vi izhajate iz družinskega podjetja, a ste si s strokovnostjo in predanostjo utrli lastno, samostojno pot ter razvili svoj potencial. Kako bi na kratko opisali svojo pot in kaj je vaša formula za uspeh?

Srečo sem imel, da sem zrasel v podjetniški družini. Oče se je ukvarjal z gradbeništvom. Z bratom sva ga nekoliko razočarala, ker nisva nadaljevala po isti poti. Eno podjetje se sicer še ukvarja z nepremičninami, midva pa sva se podala v zgodbo trgovine in, v zadnjih 15 letih, investicij v restavracije, hotele in kmetije.

Res je sreča, če lahko zraseš v taki družini. To, kar ti je dala družina, imaš v DNK-ju. Zame so določeni vidiki podjetništva povsem naravni, prirojeni. Sreča je tudi, da so starši verjeli v nas. Ko sva z bratom snovala določene projekte, so nama stali vedno ob strani, kar ni zanemarljivo. Če začneš svojo pot “iz pritličja”, je eno; če jo začneš “s prvega nadstropja”, je seveda drugače, marsikaj ti je olajšano. Tako brat kot jaz sva v družini ogromno prejela.

Receptov ni. Treba je delati, se žrtvovati, v delo vložiti vso strast – to, kar delaš, ti mora biti preprosto všeč. Pomembna je tudi ekipa. Z bratom se zelo dobro ujemava. V vseh podjetjih sva si razdelila delo, tako da vsak vodi po eno, dve ali tri podjetja, potem pa skupaj sprejemava odločitve. To mi je veliko pomagalo in mi še danes veliko pomeni, tudi v luči že omenjene “podjetniške samote”.

SDGZ daje velik pomen tudi razvoju vse naše skupnosti, zaveda se pomena izobraževanja, šolstva, kulture in tudi politike. Vse to namreč pripomore k ohranjanju naše dediščine. Tudi vi in člani vaše družine ste aktivno vključeni v organizirano življenje naše skupnosti …

Smo zavedni pripadniki skupnosti in naroda. Na to smo ponosni. Zavedamo se, da smo v podjetništvu doma, to znamo delati. Osebno pa se zavedam, da imamo dolžnost gojiti skupnost v okolju, v katerem živimo. V krajevnem zboru pojem 45 let, aktiven sem v raznih društvih, upravnih odborih in drugih organizacijah, ker čutim, da imam dolžnost nekaj dati skupnosti, ki ji pripadam in na katero sem ponosen. Vse to je zame zelo pomembno. Želel bi, da bi vsak član naše manjšinske skupnosti čutil neko obvezo in pripadnost do našega naroda. Vsem primanjkuje časa, toda če določene stvari delaš z ljubeznijo, vlagaš svoj čas v nekaj lepega, kar daje zadoščenje.

Tako so verjetno razmišljali tudi gospodarstveniki – vizionarji, ki so pred 80 leti zasnovali združenje, a ne?

SDGZ je leta 1946 nastalo oz. bilo vpisano kot Slovensko gospodarsko udruženje, kasneje je postalo združenje. Komaj v 70. letih, z odprtjem sedeža v Gorici in Benečiji, je dobilo tudi deželno razsežnost. Do leta 1960 se ni ukvarjalo s člani, ni izobraževalo za biznis ali organiziralo srečanj; imelo je predvsem neko institucionalno vlogo, reševalo je birokratske težave, iskalo stike z ustanovami in politiko. Po vojni so bili namreč tu zavezniki, Italija je prišla leta 1954, v tistih letih res ni bilo lahko. Podjetniki so vedeli, da se morajo povezati, če hočejo kaj doseči. Verjetno so se z veseljem srečevali in soočali. Do preobrata, ko se je kolo začelo dobro vrteti, je prišlo v 70. letih. Nastal je maloobmejni promet, ki je odprl nove možnosti trgovanja z Jugoslavijo.

Da bi bolje razumeli, kako je prišlo do združenja, moramo narediti korak nazaj. Že sredi 19. stoletja, ob pomladi narodov, je gospodarstvo na Tržaškem in Goriškem začelo cveteti. Slovensko gospodarstvo je bilo močno in vplivno; imeli smo celo ladjarje, lastnike ladijskih podjetij. Gospodarstveniki in podjetniki so se ukvarjali tudi s politiko, bili so prisotni v različnih organizacijah; pomislimo vsaj na Henrika Tumo. Leta 1904 sta bila zgrajena Trgovski dom v Gorici in Narodni dom v Trstu, leto prej Narodni dom pri Sv. Ivanu. V tistih letih so gospodarstveniki veliko investirali ter hkrati skrbeli za družbeno in kulturno plat življenja našega naroda. Je pa res, da je pomlad narodov s sabo prinesla tudi nacionalizem, ki je že sredi druge polovice 19. stoletja začel rušiti našo slovensko stvarnost. Prva svetovna vojna je prinesla opustošenje, dvajset let fašizma je nato izničilo veliko tega, kar so naši ljudje ustvarili in zgradili. Režim se je verjetno zavedel, kakšen vpliv in kakšno moč so imeli Slovenci. V tej luči lahko razumemo, zakaj so ob koncu druge vojne slovenski podjetniki in gospodarstveniki, ki so imeli še žive spomine na pretekle podvige, želeli spet postaviti na noge naše gospodarstvo. Več naših – tudi kulturnih – organizacij je nastalo prav v tistih letih.

Zanimiva je knjiga, ki jo je ob 50-letnici SDGZ napisal Milan Pahor in iz katere lahko spoznamo nekatere like izjemnih podjetnikov in gospodarstvenikov s konca 19. stoletja. Res so občudovanja vredni. Nekateri so imeli tudi velike težave in gotovo niso imeli možnosti, kakršne imamo danes, ko povečini živimo od javnih prispevkov. In vendar so oni veliko delali tudi za skupnost, dajali so kar iz lastnega žepa. Ne bi se spuščal v to, ali so bili levi ali desni; nanje gledam s podjetniškega vidika in iz perspektive čuta pripadnosti.

Kaj še predvideva program ob okrogli obletnici SDGZ?

Za nami je posvet ženskih podjetnic, ta torek smo imeli v kleti Parovel srečanje obrtnikov, na katerem smo izpostavili predvsem pojem mreženja in izmenjave dobrih praks glede konkretnih vidikov v proizvodnji. Prve dni junija bomo s sekcijo za zunanjo trgovino in samostojnimi poklici organizirali posvet o UI. Prve dni julija bomo imeli nekoliko poseben občni zbor, ki se bo končal z večerjo in praznikom za vse člane; tako bomo skupno nazdravili naši 80-letnici. V oktobru se bomo spomnili tudi 25-letnice Okusov Krasa: to je pomembna pobuda, ki je nastala v sklopu gostinske sekcije našega združenja. Ob tem srebrnem jubileju bomo izdali tudi priložnostno publikacijo. Okrogli jubilej SDGZ pa bomo sklenili s svečanostjo 24. novembra: to je namreč dan, ko je bilo pred 80 leti ustanovljeno združenje. Vsebina bo zelo zanimiva, več od tega pa sedaj še ne bom razkril.