Kako razumeti politiko, ki izgublja smer, in informacije, ki izgubljajo kontekst
Na srečanju v Trstu je odgovorni urednik spletnega časopisa il Post Francesco Costa analiziral današnje svetovno dogajanje
V četrtek, 8. maja, je v gledališču Miela v Trstu v okviru desete izvedbe festivala Scienza e Virgola potekal izjemno aktualen pogovor z naslovom Novi (ne)red sveta. Kako brati kroniko in najti kompas v hrupu sedanjosti. Gost večera je bil Francesco Costa, eden najbolj pronicljivih italijanskih komentatorjev sodobnega medijskega in političnega dogajanja, z njim pa se je pogovarjal pisatelj Paolo Giordano, direktor festivala, ki nastaja v organizaciji Interdisciplinarnega laboratorija za naravoslovne in humanistične vede pri Mednarodni visoki šoli za napredne študije – SISSA.
Costa, direktor spletnega časopisa il Post, avtor številnih knjig in priljubljenega podkasta Wilson, v katerem tedensko analizira ključne mednarodne dogodke, je množičnemu občinstvu ponudil premišljen in jasen vpogled v svet, ki se zdi vse bolj razdrobljen, nepredvidljiv in težko razumljiv. Njegov nastop je temeljil na potrpežljivem razčlenjevanju dejstev, zgodovinskih okoliščin in političnih mehanizmov, ki oblikujejo našo sedanjost. Spregovoril je tudi o tem, kako se orientirati v času, ko je novic ogromno in pogosto delujejo v protislovju.
“Za nas časnikarje je spremljanje novic pogosto vir velike frustracije. Sam se temu ne morem izogniti, saj je moje delo, vendar se zavedam, da je moj sobotni jutranji e-novičnik že ob dveh popoldne zastarel …” je dejal Costa in opozoril, da je ena najpomembnejših nalog sodobnega novinarstva v tem, da v poplavi informacij pomaga razlikovati med bistvenim in obrobnim ter vzpostaviti širši kontekst, brez katerega posamezni dogodki izgubijo svoj pravi pomen. Velik del pogovora je bil tako namenjen aktualnemu geopolitičnemu dogajanju, zlasti vojni med Združenimi državami Amerike in Iranom.
Costa je predstavil, kako je zaprtje Hormuške ožine sprožilo novo globalno energetsko krizo, ki že vpliva na cene goriv, letalski promet, trgovino in vsakdanje življenje milijonov ljudi. Poudaril je, da so tovrstne krize pogosto videti nam oddaljene, vendar njihove posledice zelo hitro dosežejo tudi evropsko družbo.
V tem kontekstu je kritično osvetlil ravnanje ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Predstavil ga je kot politika, ki je svojo podobo zgradil na retoriki odločnosti in sposobnosti sklepanja dogovorov, vendar se danes v praksi pogosto zateka le k impulzivnim odločitvam, grožnjam in pritiskom. Costa je opozoril, da takšen pristop ne temelji na dolgoročni strategiji, temveč na logiki trenutne prevlade, ki v zapletenem mednarodnem okolju praviloma ne prinaša trajnih rezultatov. Trumpova politika do Irana je po mnenju časnikarja izrazit primer tega vzorca. Če pogledamo na vojno v Iranu, opazimo, da poskusi destabilizacije režima, vojaški pritiski in neuspešne pobude za ponovno odprtje Hormuške ožine sploh niso prinesli želenega učinka, temveč so poglobili negotovost in povečali gospodarske posledice za ves svet. Namesto premišljenega pogajanja in gradnje zavezništev je prevladala taktika izčrpavanja, ki se je izkazala za neučinkovito.
V zvezi s tem je časnikar opozoril, da se je iranski režim skozi desetletja oblikoval okoli sposobnosti prenašanja skrajnega trpljenja in nasilja, pri čemer je svojo lastno populacijo kruto vzgajal, da zmore enako. “V zahodnih demokracijah pa lahko že tri odstotne točke inflacije zadostujejo za padec vlade. Boj proti totalitarnim režimom je legitimen in nujen, vendar strategija ‘poglejmo, kdo prenese več trpljenja’ ne deluje,” je opozoril časnikar.
Pravzaprav to sploh ni strategija. Če bi bila, bi se Donald Trump pred dvema mesecema omejil na blokado Hormuške ožine. Namesto tega je najprej poskušal zrušiti režim, a brez uspeha; nato ga je skušal z bombardiranjem prisiliti k pogajanjem, prav tako neuspešno; zatem je želel ožino znova odpreti z uporabo sile, vendar je tudi ta poskus propadel. Medtem celo ameriške obveščevalne službe ocenjujejo, da iranske zaloge raket in brezpilotnih letalnikov niso utrpele omembe vredne škode.
Pomemben del Costove analize je bil namenjen tudi vprašanju iranskega jedrskega programa in mednarodnemu sporazumu iz leta 2015. Gre za dogovor med Iranom ter ZDA, Rusijo, Kitajsko, Francijo, Združenim kraljestvom, Nemčijo in Evropsko unijo, s katerim se je Iran zavezal k strogim omejitvam svojega jedrskega programa in mednarodnemu nadzoru v zameno za odpravo gospodarskih sankcij. Sporazum je veljal za enega najpomembnejših diplomatskih dosežkov zadnjih desetletij, saj je občutno zmanjšal možnost, da bi Iran razvil jedrsko orožje. Leta 2017 pa so ZDA pod Trumpovim vodstvom enostransko izstopile iz dogovora in ponovno uvedle sankcije proti Iranu. Teheran je nato postopoma opustil del svojih zavez, kar je znova povečalo napetosti na Bližnjem vzhodu. Costa je poudaril, da prav razpad tega dogovora kaže, kako hitro se lahko poruši krhko ravnotežje, ko diplomacija nima več glavne besede. “V slabem položaju smo. Trump me še bolj skrbi, ko je potisnjen v kot in se mora braniti pred obtožbo, da je poražen,” je zaskrbljeno dodal.
Pogovor se je med drugim (kriza v Venezueli, Epsteinovi dosjeji, razmere v Afganistanu …) osredotočil tudi na temo energetike in podnebnih sprememb. Costa je opozoril, da aktualna kriza ponovno razkriva, kako nevarna je odvisnost od fosilnih goriv. Po njegovih besedah prav politični voditelji, ki najbolj vztrajno zagovarjajo nafto in plin, s svojimi dejanji nehote pospešujejo prehod Evrope k obnovljivim virom energije. “Brez ruske invazije na Ukrajino se Evropa nikoli ne bi zares premaknila k večji proizvodnji obnovljivih virov energije. V tej katastrofi je Evropa na tem področju naredila ogromne korake naprej.” V tem paradoksu časnikar vidi eno od značilnosti zgodovine – dogodki imajo pogosto nepredvidene in ironične posledice.
Njegova razmišljanja niso bila obarvana s katastrofičnostjo, temveč z mirnim realizmom. Opisoval je svet, poln konfliktov, negotovosti in odprtih vprašanj ter vztrajal pri prepričanju, da razumevanje ostaja najboljše orodje za soočanje s kompleksnostjo sodobnega časa. Prav sposobnost, da dogodke postavimo v širši okvir in jih presojamo brez odvečnega dramatiziranja, nam omogoča, da ohranimo stik z resničnostjo.
Pogovor v gledališču Miela je bil mnogo več kot analiza trenutnih kriz. Bil je povabilo k bolj premišljenemu odnosu do informacij, politike in sveta, v katerem živimo. V času, ko javni prostor pogosto oblikujejo hrup, polarizacija in poenostavljene razlage, je večer s Francescom Costo ponudil dragoceno izkušnjo intelektualne jasnosti. Občinstvo je zapustilo gledališče z občutkom, da odgovori niso preprosti, vendar je svet mogoče razumeti in da je prav razumevanje prvi korak k temu, da v novem svetovnem (ne)redu ne izgubimo kompasa.
