Konec, a ne epilog
Smo tik pred končanjem ameriške vojne proti Iranu. ZDA in islamska republika so se konec tedna dogovorili, da se bodo pogovarjali. V petek bodo, če bo šlo vse po sreči, podpisali preliminarni sporazum, ki v prvi vrsti predvideva končanje spopadov na vseh frontah in odprtje Hormuške ožine. Če smo vsaj malo spremljali to zadnjo epizodo nasilja med ZDA in Iranom, vemo, da je do petka še daleč in da gre lahko še marsikaj po zlu.
Ko se bodo čez nekaj let posodabljala učna gradiva in pisali novi zgodovinski učbeniki, bo iranska vojna 2026 zelo prikladna. Učiteljem bo služila kot krasen primer za pojasnjevanje, zakaj je začenjanje vojn velika neumnost. Ko nam je 28. februarja Donald Trump sporočil, da so ameriške sile začele napade na Iran, je med razlogi nizal iranske grožnje ZDA, domnevno iransko izdelovanje jedrskega orožja in strmoglavljenje režima. “Ura vaše svobode je na dosegu roke. To bo vaša edina priložnost za več generacij,” je dejal Trump in Irance dobesedno pozval k prevzemu oblasti.
Trump je cilje med vojno prilagajal in spreminjal, a če jih vzamemo vse skupaj, so ZDA v tej vojni dosegle komaj kaj. Čeprav so iranska mesta porušena, vojska pa v številnih segmentih močno potolčena, iranska grožnja ZDA ni prav zelo zmanjšana. Sovraštvo proti državi, ki je bombardirala dekliško šolo in ubila 120 učencev, ne bo nič manjše. Iranski režim, ki naj bi ga strmoglavilo iransko ljudstvo, ostaja. Čeprav sta ZDA in Izrael sekala glave vladajoči strukturi, je ta ostala na položaju. Islamska republika Iran je pač nastala in se utrdila v vrtincu vojne in revolucije. Precej očitno je, da je po ubijanju številnih voditeljev vajeti v Iranu prevzela revolucionarna garda in z njo struja, ki bo do svojih ljudi trša. Po izkušnji vojne in krvavo zatrtih januarskih protestih Teheran ne bo dovolil novega vala nasprotovanja. “Če nas Trump in Netanjahu ne bi napadla, bi spremembe vseeno dosegli v letu ali dveh,” sta meni in kolegici Neži Pušnik v intervjuju za N1 Slovenija aprila dejala zakonca, ki živita v Iranu.
Tudi obogateni iranski uran je točno tam, kjer je bil pred koncem februarja. Zakopan pod zemljo in ruševinami iranskih jedrskih objektov, ki so jih lani napadli ameriški bombniki. ZDA in Iran se bodo o tem pogajali kasneje. Če bo sreča mila, bodo sklenili kak sporazum, kot je bil na primer sporazum o iranskem jedrskem programu iz leta 2015, ki ga je pokončal prav Trump. Pogajanja o nadzoru nad jedrskim programom bo treba budno spremljati, pa ne samo zaradi vztrajnosti vsake strani pri svojih stališčih. ZDA so Iran že dvakrat napadle prav med pogajanji o jedrskem programu. Zakaj bi bilo v tretje drugače?
Trump si je z začenjanjem vojne v Iranu škodil tudi politično. Vojna je še zaostrila draginjo, ki je za veliko večino Američanov najpomembnejša tema. Trumpova administracija se zaradi vojne prav veliko tudi ni ukvarjala z drugimi projekti, ki bi v volilnem letu morda prinesli kako politično točko. Vojna v Iranu je vnesla razdor v republikansko stranko in še bolj v gibanje MAGA, kjer so nekateri vidni in dolgoletni podporniki Trumpu celo obrnili hrbet. Prav tako se je v državi, ki je največja zaveznica Izraela, okrepil protiizraelski sentiment. Večkrat se je namreč zdelo, da je ZDA v vojno z Iranom potegnil Izrael in da ima vajeti v rokah Benjamin Netanjahu, ki ameriškega predsednika vodi tako, kot se mu zahoče. Z vojno so ZDA prizadele tudi svoje zaveznike. V besnečih izpadih je Trump, ko ni napovedoval uničenja iranske civilizacije, udrihal po Natu in evropskih državah, ki so tako ali tako že čutile finančne posledice ameriške vojne. Ta je tudi razbila podobo bogatih zalivskih držav kot varnih, rajskih zatočišč, kjer so nad glavami ujetih turistov leteli iranski droni in rakete.
Iranski režim je dosegel svoj edini cilj in preživel. Izrael je nadaljeval svojo brutalno vojno v sosednjih državah in si zagotovil, da bodo njegovi vojaki lahko še nekaj časa ostali v Siriji, Libanonu in Gazi. Novo katastrofo je doživel Libanon, kjer pravega miru ni že skoraj tri leta.
Pravih zmagovalcev v tej vojni ni. So le poraženci s kislim nasmeškom in poraženci, ki bodo sedaj na glas trdili, da so zmagovalci. Nekje vmes pa so iranske, libanonske, izraelske, ameriške, iraške, palestinske, emiratske, kuvajtske, omanske, bahrajnske, omanske, savdske, indonezijske, sirske, francoske, filipinske in srbske matere, očetje, žene, možje, bratje, sestre, prijatelji in sodelavci, ki so morali pokopali svoje najdražje.
