Iskanje harmonije v ritmu nevidnih frekvenc in tihih prehodov med svetovi

Umetniški svet Fanike Coren kot prostor, kjer se slika preobraža v glasbo in občutenje

Fanika Coren je mlada umetnica iz Petjaga v Nadiških dolinah. Šolala se je na dvojezični šoli v Špetru, tam je obiskovala tudi jezikovni licej, danes pa zaključuje magistrski študij slikarstva na Akademiji likovnih umetnosti v Rimu. V svojem delu se poglobljeno posveča filozofiji umetnosti in estetiki, obenem pa raziskuje subtilne preplete med slikarstvom in glasbo. Ni zgolj slikarka, temveč tudi predana violončelistka. Šolala se je na Glasbeni matici v Špetru, s svojim fantom Matteom Parillaudom, ki igra diatonično harmoniko, igra v duu MatikaDueta. Njeno ustvarjanje izhaja iz premišljevanja o harmoniji kot filozofskem principu. V slikarski izraz prevaja tisto, kar navadno zaznavamo skozi glasbo – frekvence, vibracije, melodijo in ritem – ter mu daje vidno, likovno obliko.

Fanika, se bolj prepoznaš kot slikarka ali glasbenica? Ali ti je ta delitev sploh smiselna?

V meni se glasba in likovna umetnost nikoli ne ločujeta, vedno se vzporedno razvijata v isto smer. Ko slikam, vedno poslušam glasbo, ki vpliva na moje delo; ko pa igram violončelo, čutim, da glasbo ustvarjam v nekem figurativnem smislu. V glavi vidim prizore, podobe, ki jih s svojim instrumentom skušam pretvoriti v zvok. Mnenja sem, da je glasba najvišja oblika filozofije. Je najbolj abstraktna, neotipljiva vrsta umetnosti – ne moremo je videti, vseeno pa vstopa v našo glavo in tam živi, ustvarja vedno nove občutke. Sluh je najbolj notranji, globok čut v človeškem telesu in glasba je moj najvišji navdih. V meni oblikuje čustva, ki so abstraktna, a preko likovne umetnosti postanejo nekaj figurativnega, otipljivega.

Kako sodelovanje v MatikaDuetu vpliva na tvoje slikarstvo?

Ljubezen me navdihuje v življenju in umetniškem ustvarjanju. Igranje v duu z mojim fantom vpliva na moje delo predvsem zaradi ljubezni, ki jo čutiva. Tudi Matteo je iz Benečije, MatikaDuet sva ustvarila leta 2020. Gre za združitev dveh instrumentov, ki sicer pripadata oddaljenim glasbenim svetovom: diatonične harmonike in violončela. Violončelo je klasični instrument, diatonična harmonika pa je pri nas pravi simbol folklore Nadiških dolin. Združiti sva hotela dve glasbeni zvrsti in redno nastopava na različnih dogodkih v Italiji, Sloveniji, Avstriji, večkrat tudi v Rimu. V najinem repertoarju so najrazličnejše znane skladbe, imava pa tudi nekaj izvirnih skladb, ki sva jih sama napisala.

Najina glasba je instrumentalna, nima besed. Po mojem mnenju je to najbolj čista, resna glasba, ker pušča prostor čustvom. Besede vplivajo na poslušanje, usmerjajo naša čustva, ustvarjajo podobe, instrumentalna glasba pa je bolj abstraktna in neposredna.

Kako se proces ustvarjanja slike razlikuje od igranja violončela?

Glasba in moje umetniško ustvarjanje se vseskozi prepletata in dopolnjujeta. Klasična glasba me najbolj navdihuje, ob ustvarjanju vsake slike pa navadno poslušam vsakič drugačno glasbo. Slikala sem tudi ob poslušanju Schönbergove atonalne glasbe. Likovno delo se torej rodi iz glasbe, končni rezultat je popolnoma od nje odvisen.

Lahko rečem, da sta glasba in likovna umetnost dve poti, ki se v meni združujeta na dva načina. Prvi je nekako študijski, klasični način, ki se rodi, ko se učim novo pesem, sledim partituri, v likovni umetnosti pa, ko se ukvarjam z akademskimi vajami, ustvarjam kopije klasičnih del, poglabljam različne tehnike. Gre za bolj mehaničen proces ustvarjanja. Drugi način združevanja glasbe in likovne umetnosti pa nastane, ko z Matteom komponirava novo skladbo, improvizirava – v glasbi je ta proces podoben tistemu, ki ga uporabljam, ko ustvarjam sliko brez referenc, prosto, svobodno, čisto.

Se ti zdi, da lahko slika zveni? Kako v svojih delih prevedeš ritem ali tempo v barvo in gesto?

Res je, moj namen je ustvarjati vidne podobe, ki zvenijo, ki so vseskozi povezane z glasbo. Vid in sluh se prepletata. Moje roke, poteze mojega čopiča sledijo tempu glasbe, ki jo v tistem trenutku poslušam. Vsaka slika ima drugačen ritem. Rada imam kontraste, ne pa preveč živahne glasbe. Mislim, da je to razvidno iz mojih del.

Tvoje delo izhaja iz pojma harmonije kot filozofije. Kako bi jo opisala nekomu, ki je ne povezuje z umetnostjo?

Harmonija je čista lepota, ni pa zgolj estetska kategorija. Je način bivanja, ki presega meje umetnosti. Trenutno pišem magistrsko nalogo in dala sem ji naslov Harmonija. To je pojem, na katerega se osredotoča moje delo. Poudarjam pomen harmonije v filozofiji umetnosti in v življenju posameznika. Harmonija ni samo glasba ali umetnost, je vse to, kar čutimo, da je dobro in lepo. Če jo na prvi pogled razumemo kot čisto lepoto, se ob natančnejšem premisleku pokaže, da ne gre za gladko ujemanje elementov, temveč za dinamično razmerje med različnostmi. Torej harmonija ni statična celota, ki združuje samo lepe stvari, ampak proces, ki združuje tudi elemente, ki so med seboj oddaljeni. Kot rečeno, so zame kontrasti zelo pomembni, tako v likovni umetnosti kot v glasbi.

Filozofija umetnosti ima pomembno mesto v tvojem delu. Kateri misleci ali ideje so ti najbližji?

Zelo mi je blizu grška filozofija. Grki umetnosti niso obravnavali kot ločeno področje, temveč kot del kozmosa, reda in resnice. Harmonijo glasbe so dojemali kot najvišjo, najbolj popolno umetnost. Harmonija je imela tako moč, da je lahko vplivala na celotno družbo. Niso je pojmovali le kot umetniško zvrst oz. razumeli zgolj kot estetsko skladnost, temveč kot pravi način vzgoje državljanov, kot eksistencialni princip.

To pojmovanje harmonije me vseskozi navdihuje, čeprav se zavedam, da jo v današnjem življenju težko prepoznamo. Glasba, ki za stare Grke ni bila zgolj umetnost, temveč ključ do razumevanja sveta, človeške duše, je danes velikokrat le šum, nekaj, kar prihaja iz ozadja in spremlja naše dneve.

Zelo blizu mi je tudi delo filozofa Schopenhauerja. Prepričan je bil, da je glasba najbolj globoka umetniška zvrst. Zavrnil je tradicionalno idejo, da umetnost posnema resničnost, in prepričan je bil, da je glasba univerzalna, da gre onkraj idej, je jezik, ki ga lahko vsi razumemo. Kjer filozofija uporablja pojme, glasba uporablja zvoke.

Ob pisanju magistrske naloge se poglabljam v študij in mi postaja vedno bolj jasno, da je glasba na prvem mestu, je najvišja, najbolj globoka umetniška zvrst.

Pogosto se v tvojih delih pojavlja nebo. Kaj te pri njem najbolj zanima?

Nebo se spreminja vsako sekundo. Ko ga slikam, skušam ujeti to, kar je v resnici nedosegljivo. Nebo je moja najljubša abstraktna oblika v naravi: človeku je dovolj dvigniti pogled in videl bo nebo, ki je vedno tam, vedno nad nami. Ko ga slikam, nisem nikoli zunaj, v naravi. Najraje ustvarjam v svoji sobi, v mirnih večernih urah in to, kar prenesem na platno, je moje notranje nebo. Učila sem se različnih tehnik slikanja neba, oblakov, sedaj pa lahko slikam brez referenc.

Nebo je neskončno, veličastno, človeku nedotakljivo, nerazumljivo in oddaljeno. To me zelo fascinira.

Kakšno vlogo ima v tvojem delu zlata barva? Ali jo razumeš kot svetlobo, simbol ali kot čisto materialno prisotnost v kompoziciji?

Uporaba zlate barve simbolizira bogastvo glasbe, narave in tudi ljubezni. To so vrednote, ki so meni najpomembnejše. Zlato ne predstavlja materialnega bogastva, uporabljam ga v duhovnem smislu, kot so ga uporabljali umetniki v zgodovini umetnosti.

Seveda je zlata barva tudi nositeljica svetlobe, saj ujame luč in jo odbija na tak način, s tako močjo, da postane skoraj bela. Z zlatom slika zaživi, vse njene barve se spreminjajo glede na to, kako zlata barva odbija svetlobo v določenem trenutku. Kot nebo, ki se stalno spreminja, postane tudi slika nekaj, kar ni statično, a se preobraža. Zlato je seveda materialna prisotnost v kompoziciji, meni pa predstavlja vse to, kar mi je na svetu najdražje.

Kako razumeš mejo med abstrakcijo in prepoznavno podobo?

Ta meja je dialog med umetnikom in opazovalcem. Ko gledamo sliko, ki je očitno figurativna, takoj vidimo in prepoznamo figure v njej. Tudi abstraktno delo postane figurativno v trenutku, ko gledalec prepozna podobe v njem. Pri ustvarjanju si ne postavljam mej. Ko začnem slikati, nimam še v mislih, kako se bo slika razvila, če bodo figure v njej prepoznavne ali ne. Skušam slediti neki rdeči niti, neki ideji, si pa med slikanjem prepuščam popolno svobodo. Sama ne znam definirati svoje umetnosti, je nočem opredeljevati, ne maram etiketiranja.

Kako te je odraščanje v Nadiških dolinah oblikovalo kot umetnico? Se ti zdi, da ta prostor še vedno živi v tvojem delu, tudi ko ustvarjaš drugje?

Odraščanje v Benečiji me je popolnoma oblikovalo kot umetnico. To je kraj, kjer se umetnost rodi, živi in naravno razvija. V Benečiji je veliko umetnikov, glasbenikov, pesnikov in pesnic. Očitno je to kraj, ki je izredno primeren za razvoj različnih umetniških zvrsti. Vedno nastaja nekaj ustvarjalnega. Naša zemlja utripa skozi umetnost in narava mojega rojstnega kraja me še vedno nagovarja – tudi ko slikam v Rimu, imam vedno v mislih svoj dom. Podob iz narave, ki jih imam doma, ne morem najti nikjer drugje.

Doživljaš dom bolj kot izhodišče ali kot prostor vračanja?

Oboje. Benečija je moj dom, zaznamovala me je kot osebo in umetnico, zato sem prepričana, da se bom tudi vrnila v svoj rojstni kraj. Lepo in potrebno se je oddaljiti od doma, spoznati drugačen svet, v sebi pa čutim potrebo po vrnitvi. Vrnila se bom oplemenitena z znanjem in življenjskimi izkušnjami. Ko sem doma, imam občutek, da svet gledam s čistimi očmi, zavedam se bogastva, ki ga imam.

Kako je študij na akademiji v Rimu spremenil tvoj pogled na umetnost?

Študij mi je odprl vrata in nakazal pot do novih umetniških zvrsti, ki jih prej nisem poznala. Med temi je tudi performans, oblika sodobne umetnosti, kjer umetnik skozi telo, čas in prostor uprizori dejanje v prisotnosti občinstva. Postala sem bolj odprta, naučila sem se povezovati z ljudmi skozi umetnost. To je nekaj, kar mi je bilo prej težko. Lahko rečem, da sem na akademiji zrasla kot oseba in kot umetnica.

Kako usklajuješ akademski pristop k umetnosti s svojo bolj intuitivno prakso?

Pravilno ustvarjanje umetnosti mora kot osnovo imeti znanje na področju zgodovine umetnosti in tehnike. Samo tako lahko umetnik najde svoj jezik in svojo poetiko.

Na akademiji se posvečam študiju zgodovine umetnosti, sodobne umetnosti, filozofije in spoznavam različne tehnike ustvarjanja, pri tem pa imam tudi veliko svobode za osebno rast kot umetnica. Študij mi nudi orodja, ki so potrebna, da lahko ustvarjam, da lahko sebe svobodno prenesem v umetnost.

Ali se ti kdaj zgodi, da delo zavrne prvotno idejo in te vodi v povsem drugo smer?

To se zgodi velikokrat, še posebno, ko ustvarjam bolj intuitivno. Prav zaradi tega dam sliki naslov šele, ko jo končam. V sebi čutim potrebo, da slikam vsak dan, najraje zvečer, in ob vsakem duševnem stanju – tudi to vpliva na moj način dela in na končni rezultat.

Svoje delo predstavljaš širšemu občinstvu tudi po spletnih družbenih omrežjih. Ali pri objavljanju svojih del razmišljaš o tem, kako bodo “brana” na zaslonu, ali ostaja fokus izključno na sliki?

Svoje delo predstavljam predvsem na Instagramu. Seveda pred vsako objavo pomislim tudi, kako bodo moje slike sprejete, interpretirane, v resnici pa me to ne obremenjuje preveč. Pri ustvarjanju hočem biti popolnoma svobodna, saj sem v prvi vrsti umetnica, šele nato se lahko imenujem “content creator” oz. ustvarjalka digitalnih vsebin. Slikam zase, ne za splet. Fokus je vedno na sliki, pri tem pa vseeno želim imeti lep in bogat portfolio tudi na Instagramu, kjer fotografiji ali krajšemu videoposnetku lahko dodam tudi glasbo – v objavo navadno vključim pesem, ki je spremljala ali navdihnila moje delo. Družbena omrežja mi omogočajo, da glasbo in likovno umetnost konkretno združim v eno, nikakor pa ne vplivajo na moj umetniški jezik. So odlično orodje za deljenje umetnosti, moramo pa jih uporabljati premišljeno. Lahko nastanejo neke vrste neskončna umetnostna galerija, ki je v vsakem trenutku vsem dostopna.

5. maja bo v Galeriji Ars na Travniku v Gorici skupinska razstava z naslovom Barvne resonance. S tem dogodkom bomo primerno obeležili 30. obletnico delovanja društva Ars. Ob Katrin Komjanc in Tamari Sadnikar boš razstavljala tudi ti. Se ti zdi, da razstava navadno zaključi delo ali ga šele zares odpre gledalcu?

Razstavljala sem že večkrat; v Gorici, Trstu, Špetru, Rimu in tudi v njegovi okolici. Šlo je za skupinske in osebne razstave. Prepričana sem, da razstava ne zaključuje mojega dela, ampak ga šele odpira gledalcem in tudi meni; daje mi možnost, da ga vidim in občutim z drugega zornega kota.

Mnenja sem, da mi vsaka razstava nudi priložnost za rast. V Galeriji Ars bo na ogled deset mojih del, ki jih še nikoli nisem predstavila občinstvu. Gre za abstraktna dela v večjih formatih in prav gotovo bo zraven tudi moje nebo.

Kaj je tisto, kar si želiš, da bi gledalec odnesel s srečanja s tvojim delom?

Želim si, da bi ob pogledu na moje slike začutil nekaj, kar presega zgolj vizualno zaznavo. Naj bo to tiha prisotnost harmonije, glasba, stkana iz frekvenc, ritma in pomenljivih pavz. Moje ustvarjanje diha v sozvočju z zvokom; z Matteom sva ob odprtjih razstav večkrat soustvarjala živo glasbeno spremljavo, tako da je izkušnja prerasla v celostno umetniško doživetje.

Upam, da skozi svoja dela gledalcu predam del lastne notranje energije, nekaj, kar lahko v njem prebudi globlja, morda celo pozabljena čustva. S svojo umetnostjo si prizadevam oblikovati prostor občutenja, intimen in odprt hkrati, v katerem se lahko vsakdo za hip ustavi in začuti, da mu pripada.