Kako ohranimo skrite zgodbe starih knjig – Andreja Kozjek

V frančiškanskem samostanu Kostanjevica predavanje o knjigoveštvu

Verjetno se je vsakdo od vas vprašal, kako to, da papir toliko prenese – in na to vprašanje smo dobili prejšnji torek, 7. aprila, odgovor. Prenese tokrat ne mislimo v figurativnem smislu, pač pa dobesedno: kako to, da imamo še vedno knjige, ki so stare več sto let, ko pa je papir načeloma nekaj krhkega. V dvorani pri knjižnici na Kapeli se nas je tako ob 18.00 zbrala ne ravno številna, zato pa toliko bolj pisana družba – čakalo nas je zanimivo predavanje o knjigoveštvu. Na začetku nas je pozdravil tamkajšnji župnik in predstojnik p. Boštjan, ki je po funkciji tudi prvi odgovorni za samostansko knjižnico in zaklade, ki se skrivajo v njej. Nato je besedo prevzela nepogrešljiva Mirjam Brecelj – verjetno za prenekaterega obiskovalca kulturnih zakladov Kapele znan obraz – in nas uvedla z zgodbo, kako se je sploh srečala z nocojšnjo gostjo Andrejo Kozjek. Verjetno domnevate, da prek kakšne knjige v precej bornem stanju – in se ne motite. “Tako me je zakurilo,” je vskočila gostja in prevzela besedo. “Veste, da je najstarejša tiskana knjiga 16 let starejša od Kolumbovega odkritja Amerike?” Najprej smo spoznali nekaj dejstev o Andreji: je višji konservator-restavrator, na ljubljanski Naravoslovnotehniški fakulteti je diplomirala iz knjigoveštva. Delala je v Arhivu RS, učila v grafični šoli, sedaj pa dela v NUK kot vodja oddelka za zaščito in restavriranje. Da na predavanju ne bi samo poslušali in gledali slik, se je pred nami bohotila polna miza materiala – in med njim sta že bila primerka knjig, ob katerih bomo lahko spoznavali ta redko omenjeni poklic. Za začetek smo spoznali razliko med ključnima pojmoma – konservirati zgodovinski predmet pomeni, da ga zgolj zaščitimo pred propadanjem; če pa ga restavriramo, to pomeni, da tudi posežemo vanj, da ga “izboljšamo”. Če – in koliko – predmete restavriramo, je seveda pogosto zapletena dilema; marsikaj gre namreč lahko narobe (še se spomnim marljivega mežnarja, ki je ustrežljivo prebarval par sto let staro zakristijsko omaro z oljno barvo). In pri knjigah ni nič drugače – nanje preži cel kup živih in neživih nevarnosti in čas jim ravno tako ne prizanaša. Na eni izmed knjig smo videli sledove skoraj vsega, kar gre lahko narobe mehansko, biološko in kemijsko: madeže plesni, razparan hrbet, poškodbe od vlage in vode, sledove umazanih rok, odtise zobkov miši, črvine v platnicah, mušje kakce, požrtine od žuželk, preperel papir, od svetlobe zbledela barva … Gostja nas je presenetila, ko je povedala, da ni nujno, da s takimi knjigami rokujemo v belih rokavicah; ponavadi je še bolje, da si temeljito umijemo roke, saj jih nitke v tkanini lahko prav tako poškodujejo. Rokavice torej niso potrebne za zaščito knjige – a vseeno jih pogosto nosi, za lastno zaščito. Preventivno ravnanje je namreč pri tako starih predmetih zelo pomembno; star prah, plesni, neznani patogeni in tudi strupene snovi, ki so jih nekoč uporabljali pri izdelavi knjig, so lahko celo smrtno nevarni. Včasih je potreben tudi respirator in pajac.

Restavriranje knjig se začne z njihovim previdnim “podiranjem”, pri čemer se skuša ohraniti čim več starega veznega materiala. Nato napoči suho čiščenje s takimi in drugačnimi čopiči in tudi, ne boste verjeli, radirkami. Če je barva odporna na vodo, se listi nato dajo v vodno kopel. Manjkajoči deli strani se krpajo ročno ali strojno – stroj s pomočjo vakuuma in težnosti potegne papirno raztopino na mesta, kjer ni papirja. Stare knjige se šivajo na roko s povoščenim lanenim sukancem. Deli knjig se lepijo z lepili naravnega izvora, bodisi rastlinskega (škrobna) bodisi živalskega (klej). Konservirano ali restavrirano knjigo nato pogosto dajo v zaščitno škatlo, ki mora biti iz posebnega materiala, da knjige ne poškoduje. Včasih je potrebno tudi bolj “kovinarsko” delo, recimo popravilo zaponk – te sploh niso samo za okras, ampak preprečijo, da bi knjiga začela “zijati”. Ko smo spoznali osnovne postopke, smo izvedeli še cel kup zanimivih podrobnosti: kako se iz kože dela pergament (neverjetno dolgotrajno početje!); da je po letu 1800 njegova kakovost zelo padla (t. i. strojni papir, ki je zelo kisel) in bodo zato verjetno te knjige bistveno slabše kljubovale času; da recimo dragocena knjiga, ki je tri mesece razstavljena, potem potrebuje deset let “klavzure”. Osupljivo je, koliko različnih znanj je potrebno za takšno delo.

Na koncu je sledila zahvala gostji z glasnim aplavzom – nato pa se je množica zgrnila okrog mize in si še od blizu pogledala vsa razstavljena čuda te obrti.