Mladi goriški skavt Amadej Bandelj in njegovo navdušenje nad služenjem

Pogovor z Amadejem Bandljem, ki letos vsak teden pomaga pri deljenju hrane v menzi pri kapucinih v Gorici

Služenje je eden izmed temeljnih stebrov skavtizma, posebno v najstarejši veji roverjev in popotnic, kjer postane zavestna odločitev in način življenja. Ni le dejanje pomoči, temveč drža, ki posameznika vabi, da stopi iz cone udobja, se odpre drugemu in daruje samega sebe, ne da bi pričakoval povračilo. Vsako leto roverji in popotnice, ob rednem obiskovanju sestankov klana, v dogovoru z voditelji sprejmejo svojo pot služenja. To lahko opravijo tako znotraj organizacije, kjer z voditelji spremljajo dejavnosti mlajših vej (VV in IV), kot tudi izven nje, kjer se soočijo z drugimi okolji. Prav v teh izkušnjah služenje preneha biti le dejavnost in postane osebna izkušnja darovanja časa, energije in samega sebe. Amadej Bandelj je rover goriškega klana, letos se je podal na pot služenja izven skavtske organizacije SZSO. Njegovo navdušenje, iskrenost in pogled na ljudi, ki jih srečuje, pričajo o tem, kako lahko takšna izkušnja zaznamuje mladega človeka. Njegove misli sem zbrala v spodnjem intervjuju.

Se lahko na kratko predstaviš in poveš, kako dolgo si že v skavtski organizaciji SZSO?

Sem Amadej Bandelj in v skavtski organizaciji sem že deset let. Obiskujem znanstveni licej Simona Gregorčiča v Gorici.

Lani si prestopil iz noviciata v klan. Letos spoznavaš služenje izven skavtske organizacije. Povej malo o svoji izkušnji: kako poteka, kje služiš? Kako bi opisal svoje delo tam? Kako izgleda tvoj običajen dan služenja?

Služim pri kapucinih v Gorici, kjer pomagam deliti hrano ljudem v stiski. Običajno služim ob sobotah zjutraj. Najprej pripravimo jedilnico in pribor, ko pridejo ljudje, pa delimo hrano. Na koncu še pospravimo in očistimo prostor. Vse skupaj traja nekaj več kot eno uro … a se med tem časom veliko dogaja.

Kakšen stik imaš z ljudmi, ki prihajajo v menzo?

Z večino ljudi je težko vzpostaviti globlji stik, saj pridejo, pojedo in nato hitro odidejo. S tistimi, ki so bolj odprtega značaja, pa se včasih tudi pogovarjam, vendar je to bolj redkost. Tudi v tem so si ljudje, ki potrebujejo pomoč, različni.

Kaj te je pri tej izkušnji najbolj presenetilo ali nagovorilo?

Najbolj me je presenetilo videti ljudi v zelo slabih življenjskih razmerah, saj se na življenje odzivajo drugače. Ko dobijo topel obrok, se tega res iskreno razveselijo. V njihovih očeh lahko vidiš hvaležnost in veselje. O tem večkrat razmišljam …

Si tudi ti po tej izkušnji opazil kakšne nove odtenke v sebi, odnosih okoli sebe, ki jih prej nisi? Se je kaj spremenilo v tvojem vsakdanjem življenju in odnosih z drugimi?

Opazil sem, da sem se od začetka služenja precej približal muslimanski kulturi, saj je v menzi veliko pribežnikov muslimanov. Sedaj lahko rečem, da je pomembno to kulturo bolje spoznati, saj je zelo zanimiva. Pogosto imamo do nje predsodke, ker je v resnici ne poznamo dovolj.

Služenje si izkusil že lani v noviciatu, sicer v skupini in v spremstvu voditeljev. Kako se spominjaš te izkušnje in v čem vidiš razliko med lansko in letošnjo izkušnjo?

Lani smo enkrat obiskali begunce v Trstu. To je bila enodnevna izkušnja, ki je za sabo pustila drugačne občutke in spoznanja, ki niso bila tako globoka. Letos pa služenje poteka redno in se v to vsak teden podajam sam, zato lahko opazujem, kako se v tebi določene dinamike skozi čas spreminjajo. Letos me je seveda vse skupaj bolj prevzelo.

Si se pri služenju srečal tudi s kakšnimi izzivi? Kako si jih premagal?

Najtežje mi je bilo na začetku, ko sem prvič prišel v menzo in nisem vedel, kaj me čaka. Sčasoma sem našel svoje mesto, se naučil dela in zdaj vse poteka veliko bolj tekoče.

Zakaj si nad tem služenjem tako navdušen? Kako te je ta izkušnja spremenila kot osebo?

Navdušila me je že sama ideja, da lahko svoj prosti čas namenim ljudem, ki me na neki način potrebujejo. V menzi se dobro počutim, vzdušje mi je všeč. Ta izkušnja me je zagotovo spremenila, saj sem spoznal resničnost ljudi v stiski in tudi to, koliko prostovoljcev svoj prosti čas namenja pomoči drugim. To se mi zdi zelo vredno in zgledno.

Bi takšno izkušnjo priporočil tudi drugim skavtom ali sovrstnikom? Zakaj?

Seveda bi jo priporočil. Ta izkušnja me je zelo oblikovala in mi pomagala pri osebni rasti. Spoznal sem različne vere in kulture ter se vključil v okolje, ki me je lepo sprejelo. Mislim, da je takšna izkušnja zelo primerna in poučna za mlade moje starosti.