Žalna seja za Marjana Jevnikarja, tihega graditelja skupnosti, ki je pustil neizbrisen pečat
V Peterlinovi dvorani na Ulici Donizetti 3 v Trstu so se v petek, 13. marca, sorodniki, prijatelji, sodelavci in predstavniki različnih društev poslovili od Marjana Jevnikarja, ki je po hudi bolezni preminil 9. marca. Prav ta hiša, kjer domujejo številna slovenska društva in organizacije, s katerimi je bil dolga leta tesno povezan, je bila skoraj njegov drugi dom.
Na žalni seji so se mu poklonili predstavniki Radijskega odra, Slovenske prosvete, zamejskih skavtov ter nekateri prijatelji in sodelavci. Spominski večer se je začel z utrinkom iz dokumentarca Pet življenjskih zemljevidov, v katerem je sodeloval tudi pokojni Jevnikar. Prisotni so lahko prisluhnili delčkom njegovega pričevanja o otroštvu in mladosti ter o močni navezanosti na Trst. To je bila pravzaprav redkost, saj Marjan Jevnikar ni bil človek, ki bi silil v ospredje. Pogosto je stal za videokamero ali v ozadju, kjer je s svojim znanjem in predanostjo pomagal uresničevati številne pobude, je ob začetku povedala Marinka Počkaj, ki je povezovala žalno slovesnost. Nato je besedo predala predsednici Radijskega odra Manici Maver. Ta je spomnila, da je njegova odsotnost močno zaznamovala že letošnjo Prešernovo proslavo Slovenske prosvete, s katero je Radijski oder pred dobrima dvema tednoma začel praznovanje svoje 80-letnice.
Marjan Jevnikar se je Radijskemu odru pridružil že leta 1972 kot rumorist in snemalni tehnik, v času, ko so radijske igre še snemali na magnetne trakove in ko je skupina ustvarjala v prostorih radijske hiše. Predsednica je poudarila, kako dragocen je bil za skupino prav zaradi svoje praktičnosti in tehničnega znanja. “Med nami, ki smo bili bolj umetniško usmerjeni, smo potrebovali nekoga, ki se znajde med računi, stroji in računalniki,” je dejala. Posebej je izpostavila njegovo natančnost in skrbnost: celoten arhiv dokumentov Radijskega odra je imel skrbno urejen v računalniških mapah. Spomnila je tudi na njegovo skrb za slovensko besedo – nerad je videl, če kdo pri pisanju ni uporabljal strešic – ter na njegov posebni smisel za humor in odkritosrčnost. “Vedno je povedal, kar je mislil, in prav zaradi te iskrenosti smo ga zelo cenili. Izgubili smo dobrega in zvestega prijatelja,” je sklenila.
Predsednik Slovenske prosvete Tomaž Simčič je svoj nagovor začel z osebnim spominom na prvo srečanje z Marjanom Jevnikarjem leta 1967, ko je kot skoraj osemnajstletni taborni načelnik stal pred avtobusom, ki je peljal na tabor. Že takrat je nanj naredil močan vtis in postal nekakšen zgled mlajšim. Njuno poznanstvo se je pozneje poglobilo ob skupnih planinskih podvigih v Julijskih in Kamniških Alpah ter preraslo v prijateljstvo. Simčič je poudaril, da je bil še posebej vesel, ko je kot predsednik Slovenske prosvete v tej hiši našel prijatelja, s katerim se je lahko odkrito pogovarjal o različnih vprašanjih.
Kot predsednik zadruge, lastnice stavbe, je Jevnikar po njegovih besedah odgovorno in preudarno skrbel za skupno premoženje. Bil je tudi dragocen sodelavec Slovenske prosvete: več let je deloval v razsodnem odboru in vodil natečaj za podelitev Ločičnikovih štipendij študentom inženirstva. Vedno je bil pripravljen pomagati s svojim tehničnim znanjem in je s svojo prisotnostjo pomembno prispeval k delovanju društva.
Da je Marjan Jevnikar vse življenje ostal zvest skavtskim vrednotam, je v imenu Slovenske zamejske skavtske organizacije poudaril Andrej Štekar. Skavtsko obljubo je dal leta 1961 in ostal dejaven več kot tri desetletja, v srcu pa je skavt ostal do zadnjega dne. Bil je četovodja, stegovodja in načelnik ter je sodeloval na več kot dvajsetih taborih, zato je imel veliko izkušenj, ki jih je rad prenašal na mlajše. Štekar se je spomnil tudi skupnega dela v skavtski organizaciji in poudaril, da je Jevnikar mlajše vedno obravnaval kot enakovredne sogovornike. Rad je imel hribe in je marsikoga navdušil za planinstvo, odlikoval ga je še izrazit smisel za humor.
V imenu koroških skavtov se mu je poklonila Martina Piko-Rustia. Spomnila je na začetke povezovanja slovenskih skavtskih organizacij ter na prijateljstva, ki so se takrat spletla in trajajo še danes. Marjan Jevnikar je bil po njenih besedah pomemben vezni člen tega sodelovanja – mož dejanj, ki je izžareval dobroto ter vedno iskal skupne poti v duhu skavtskih načel.
Na njegovo pedagoško delo se je spomnil kolega in prijatelj Karlo Mucci. Spoznala sta se na predavanjih na univerzi in pozneje kot kolega. Mucci ga je opisal kot zadržanega človeka, ki pa je z veliko predanostjo opravljal svoje delo ter bil vedno pripravljen pomagati kolegom in celo tajništvu, kadar so se pojavile tehnične težave.
Nekdanji dijak in poznejši sodelavec Vasja Križmančič pa je poudaril, da je bil Jevnikar poseben profesor. Vsako razlago je znal popestriti z anekdoto, zanimivim primerom ali praktičnim nasvetom, s čimer je navduševal dijake in mnoge spodbudil, da so svojo poklicno pot nadaljevali prav na tehničnem področju. Križmančič je dodal, da ga je Jevnikar naučil prav ljubezni do zvoka in slike, povezovalo pa ju je tudi veselje do potovanj.
Deželna tajnica stranke Slovenska skupnost Fulvia Premolin je Marjana Jevnikarja opisala kot človeka širokih obzorij, srčnega in razgledanega, ki je bil vedno pripravljen prisluhniti novim idejam. Takšni ljudje so po njenih besedah za vsako skupnost neprecenljivi, saj znajo gledati dlje, sodelovati in prispevati k skupnemu dobremu.
Skrb za slovensko narodno skupnost, za njene potrebe in vrednote je bila stalnica njegovega delovanja, kar so številni občutili tudi pri njegovem delu in angažiranosti. “Hvaležni mu bomo za njegovo delo, zgled in prijateljstvo,” je žalno sejo sklenila Fulvia Premolin.
