Na Sveti Gori v iskanju “žive vode”, postno romanje Pastoralnega območja Gorica-Brda

Na tretjo postno nedeljo, 8. marca, je bogoslužje Božje besede ponudilo enega najlepših evangeljskih odlomkov – zgodbo o Samarijanki, ki je ob Jakobovem vodnjaku sredi opoldanske vročine našla Jezusa, ko je sedel “utrujen od poti” in jo prosil, naj mu da piti (Jn 4).

Bolj ali manj utrujeni od poti in žejni “žive vode” so v nedeljo dopoldne priromali na Sveto Goro verniki pastoralnega območja Gorica-Brda. Skupina malo manj kot 20 ljubiteljev hoje je po krajši molitvi in romarskem blagoslovu, ki jim ga je podelil p. Jan Cvetek, odšla ob 7. uri izpred cerkve sv. Ivana v Gorici. Na trgu pred farno cerkvijo v Solkanu, kjer so se ustavili za krajši postanek, se jim je pridružilo nekaj vernikov iz Štmavra. Od tod so skupaj krenili po stezi v smeri Škabrijela, nato pa – sredi cvetočih dreves in po pobočjih, polnih trobentic in vijolic, s spokojnimi razgledi proti Goriški, Sabotinu in Soški dolini – do rondoja na Skalniški cesti.

Pri prvi postaji križevega pota na Prevalu jih je pričakalo še lepo število drugih vernikov iz različnih župnij omenjenega območja. Med njimi je bilo res lepo videti veliko mladih in tudi otrok. Skupina šestdesetih je tam začela molitev križevega pota v zbranosti in molitvi za vse prisotne in za mir v svetu. Pri vsaki postaji so se ustavili, zmolili in prebrali krajšo meditacijo o Jezusovem trpljenju.

Do svetišča so prišli, kot je ob začetku svete maše v baziliki pri mikrofonu povedal Matjaž Pintar, da bi se očistili grehov, odžejali ob zakramentih, okrepili z modrostjo Božje besede in lepo prijateljsko spodbudo ter da bi nato pogumno odšli v svet z Božjim blagoslovom in sklepom, da bi ga po svojih močeh lepšali in plemenitili z dejanji in zgledom ter tako lajšali njegovo stisko. Sveto daritev ob 11.30 je ob somaševanju g. Marijana Markežiča in p. Jana Cvetka vodil rektor bazilike p. Bernard Goličnik (na sliki). V homiliji se je ustavil pri liku Samarijanke, ki je šla zajemat vodo pri najhujši vročini, “da bi se izognila obsojajočim pogledom in obrekljivim jezikom, kajti bila je na slabem glasu”. Življenje jo je izpraznilo, zlomilo. Odprla se je “tujcu, nepoznanemu človeku”, ki je ni gledal obsojajoče, ampak “s pogledom, ki dviga in rešuje človeka, vrača dostojanstvo, kaže pot iz ponižanja, ujetosti in brezizhodnosti v rešitev in odrešitev”. Hrepenenje po ljubezni jo je odtujilo od nje same in drugih ljudi, je dejal pridigar. Bila pa se je pripravljena učiti in se dati podučiti. Jezus se ni ustavil pri njenih preteklih grehih, ampak pri njenem hrepenenju, ki jo je pripeljalo do vodnjaka. Njeno telo je bilo žejno vode, njeno dušo pa je žejalo po dostojanstvu, sprejetosti, varnosti, ljubljenosti. Jezus ji je ponudil ravno to.

Samarijanka nas uči, kako pustiti, da nas sreča Jezus, da se nas dotakne, da nas njegov dotik začne spreminjati. Po srečanju z njim zaživi človeka vredno in srečno življenje.

“Kaj pa mi?” Kje in kako naj srečamo Jezusa? Papež Frančišek je dejal, da se le tam, kjer vidimo Jezusa, življenje res prične. “Šele ko spoznamo živega Jezusa Kristusa, spoznamo, kaj je življenje.” Bog najde pot do nas prek zakramentov. “Prihaja nam naproti, le hoteti ga moramo srečati.” Ključ je vera, ki nam omogoča, da čutimo Boga, čeprav ga ne vidimo in ne slišimo, čeprav se ga ne moremo dotakniti. V postnem času zato prosimo Jezusa za dar vere, “vadimo svojo vero kot mišico”, vere se želimo učiti! Tako bo naš postni čas pot k srečanju z živim Bogom, “naše življenje se bo začelo spreminjati”.

Mašnikom ob oltarju je zbrano služila skupina mladih goriških ministrantov, na koru je orglal David Bandelj, obred so z lepim petjem požlahtnili člani Moškega pevskega zbora Štmaver pod taktirko Nadje Kovic in drugi cerkveni pevci. Postni romarski shod se je nadaljeval na najlepši način ob bogato obloženih mizah na čudovitem prisojnem vrtu svetogorskih patrov.