Ibsenova drama kot diagnoza sedanjosti
Buljanova režija Sovražnika ljudstva v SNG Drama Ljubljana
Na velikem odru SNG Drama Ljubljana sta se v februarju zgodili kar dve premieri. O uspešni odrski postavitvi Zajčevega Voranca smo na straneh našega tednika že poročali. Zadnjega v mesecu pa je pred številnim občinstvom zaživel še Sovražnik ljudstva Henrika Ibsena. Predstavo bodo v gledališču, ki začasno domuje na Litostrojski 56, še večkrat postavili na oder, in sicer v zadnjem tednu marca.
Režijo Sovražnika ljudstva podpisuje Ivica Buljan, ki je na predstavitveni novinarski konferenci dejal, da bi bila Ibsenova izvorna oblika sicer uprizorljiva, a težka za razumevanje, zato so se odločili za priredbo, ki so jo zaupali hrvaškemu novinarju in pisatelju Viktorju Ivančiću. Izvirno je namreč realistična drama nastala 1882., krstno pa so jo uprizorili leto kasneje. Čeprav še zdaleč ne gre za komedijo, Sovražnik ljudstva ponuja veliko trenutkov, ki iz občinstva privabijo smeh.
Zgodb, v katerih posameznik nastopa kot upornik proti sistemu, je v svetu književnosti ničkoliko. Tudi na Slovenskem jih ne manjka. Dovolj je pomisliti le na Cankarjeve Hlapce ali Martina Kačurja. Zato je toliko večji izziv, kako takšno delo postaviti na oder oziroma ga že samo ubesediti ali prirediti, da bi se izognili že videnemu ali prebranemu. No, Sovražniku ljudstva to vsekakor uspeva, saj se del predstave odvije izven dvorane, medklici nekaterih igralcev (Timona Šturbeja in Benjamina Krnetića, v predstavi Billinga in Hovstada), ki prekinjajo monolog zdravnika Thomasa Stockmanna (igra ga Marko Mandić), pa predstavo še dodatno aktualizirajo in osvežujejo ter jo tako stvarno močno približujejo slovenskim razmeram.
Čeprav v Ibsenovem času še ni bilo govora o teorijah zarote, kakršne poznamo danes, je Buljanova postavitev v Ivančićevi priredbi aktualna tudi zaradi tega. Živimo namreč v času, ki na stranski tir ni postavil – sicer že zdavnaj – le religij, ampak tudi znanost. Posameznike, ki so se upirali sistemom, so že od nekdaj postavljali pred sodišča ali jih prepuščali javnemu linču. Tudi v Sovražniku ljudstva ni nič drugače, saj je zdravnik, ki opozarja na zastrupljeno vodo kopališča Rajskih teras, izpostavljen prav tovrstnemu tretmaju. Najprej ga skušajo od tega “prijateljsko” odvrniti nekateri sodelavci, nato ga zaslišujejo oblasti, nazadnje pa se ga loti še tamkajšnji tisk. Ibsen je krajevni časopis v izvirniku poimenoval Folkets Bud, kar se v slovenščini glasi (prevod je delo Đurđe Strsoglavec) Ljudski poročevalec. Njegov lastnik je Aslaksen (Klemen Janežič). Pri nazivu gre za več kot posrečeno sintagmo, ki nas med drugim spominja na slovensko polpreteklo, ne ravno demokratično zgodovino.
Kot se nam razkrije na koncu drame, je dejansko Sovražnik ljudstva v osveženi Ivančićevi različiči tudi in predvsem kritika današnje imperialistične politike nekaterih držav, ki bi rade na množičnih grobiščih zgradile sanjske riviere. Voda v navidezno kristalno čistem zalivu Rajskih teras je namreč onesnažena zaradi zakopanih strupenih in nevarnih odpadkov, ki jih je za seboj pustila vojska.
Če stopimo korak dlje, lahko v tej prispodobi uzremo še marsikaj, saj se pod zemljo ne skrivajo in zakopavajo samo nevarne snovi in odpadki, ki se jih kot družba hočemo znebiti oziroma skriti, ampak pod površjem svoje mesto večkrat najdejo človeške kosti. Omenjeni primer Gaze je samo eden tolikih in po času najaktualnejši. Tovrstnih izkušenj nimamo samo na Slovenskem, ampak jih premorejo tudi na Balkanu, v vzhodni Evropi in še marsikje. Gre torej za snov in teme, za katere je nujno, da jih književnost in umetnost nasploh stalno preizprašujeta ter tako nastavljata ogledalo družbi.
Osrednja dramska konflikta Sovražnika ljudstva se vijeta okrog binoma resnica – večina ter v medbratskem odnosu med Thomasom in Petrom. Kdor je proti večini, je namreč takoj razglašen za diktatorja. Velja pa tudi, da se najbolje piše tisti resnici, ki jo podpira večina. Da se interesi in oblast, ko je to potrebno, nesramno zližejo, potrjuje primer zdravnikovega brata (Jure Henigman) in tasta Morstena Killa (Matija Rozman). Kljub temu da je celoten sistem do skrajnosti pokvarjen in skorumpiran, se Thomas z ženo Katarino (Pia Zemljič) in hčerko Petro (Kaja Petrovič), morda zahvaljujoč se prav hčerkini podpori in prepričanosti, ne zlomi ter ostane zvest lastnim prepričanjem. Na drugi strani namreč od njega v zameno za nekakšno rehabilitacijo zahtevajo javno kesanje, opravičilo oziroma priznanje lastnih zmot. Kamni, ki se v zadnjem prizoru znajdejo najprej v razbitih oknih, nato na mizi, končno pa še na tleh, ponazarjajo balast, ki se ga mora posameznik rešiti, če se noče odpovedati samemu sebi.
