V spomin dr. Rafku Dolharju

Zdravnik, politik in pričevalec časa

Kaj napisati ob slovesu nekoga, ki je s svojo kleno in pokončno držo oblikoval delček moje osebnosti? Pred veliko skrivnostjo življenja se zdijo človeške besede banalne, nepomembne, pa vendar bom poskusila skicirati svoj portret tega velikega človeka.

Rafko Dolhar, rojen med vršaci Julijcev, si je dom in življenje uredil na griču s pogledom na Jadransko morje. Po poklicu zdravnik (z dvema specializacijama) in univerzitetni profesor človeške anatomije je bil tudi ploden pisec in pisatelj, javni delavec, predvsem pa politik. Politik, ki je s svojim jasnim nastopom znal dosledno zagovarjati stališča svoje stranke, Slovenske skupnosti, obenem pa bil spreten pogajalec in znal prepričati somišljenike, včasih pa tudi nasprotnike glede svojih predlogov. Moj prvi spomin nanj sega v pozna 70. leta, ko sem se nekako po družinski tradiciji vključila v delovanje Mladinske sekcije Slovenske skupnosti. Tedanje vodstvo nam je pokazalo svojo naklonjenost in zaupanje v naše zamisli. Sestajali smo se na starem sedežu stranke v ulici Machiavelli, kjer so bile, včasih tudi burne, razprave v izvršnem odboru neke vrste pripravnica za naše bodoče politično delovanje. Takrat se je na Tržaškem pod težo Osimskih sporazumov in nastanka Liste za Trst rušil z velikim trudom pridobljeni levosredinski upravni sistem, ki je omogočil preporod v tem mestu velikih zgodovinskih in narodnih travm. Slovenski politiki so vstopali v občinske in pokrajinske odbore, kjer so dosegali pomembne rezultate, kot je npr. bila leta 1977 dodelitev statusa stalnosti slovenskemu gledališču v Trstu. Rafko Dolhar je bil odločen akter v tem dogajanju in nekaj let tudi predsednik oz. član upravnega odbora te naše pomembne kulturne ustanove.

Leta 1966 je bil prvič izvoljen v tržaški občinski odbor in bil nato dvakrat imenovan za odbornika, najprej za socialno skrbstvo, nato pa za zdravstvo. V tem obdobju je tudi opravil prvo izključno slovensko civilno poroko na tržaški občini, za kar se je sicer moral zagovarjati na sodišču. Ni pa mu takrat uspelo doseči – in do danes se to žal še vedno ni zgodilo -, da bi lahko svetniki uporabljali slovenščino v tržaškem občinskem svetu. Jezik, ki ga je spoštoval in ljubil, še vedno nima polnopravnega mesta v mnogih javnih upravah in to ga je težilo.

Kot rečeno, je nato levosredinsko pomlad prekinila osimska pozeba in kolo zgodovine se je v odnosih oblasti do slovenske narodne skupnosti predvsem na Tržaškem obrnilo nazaj. Dolhar je še dolgo let ostal v aktivni politiki kot deželni predsednik oz. pokrajinski tajnik Slovenske skupnosti, v zadnjem obdobju pa je, tudi zaradi ne najboljšega zdravja, sledil dogajanju v stranki od zunaj. V dragocenem spominu mi bo ostalo najino zadnje srečanje v živo, ko smo v lanskem poletju pripravljali videoposnetek ob 50-letnici deželne Slovenske skupnosti, in ko sva, poleg obveznih spominov na tisto živahno in navdušenja polno obdobje, še kakšno rekla glede sedanjega stanja v stranki in v narodni skupnosti. Sledil je kak redek in vedno krajši telefonski pogovor, ko se je občutilo, da mu moči pojenjajo, zanimanje za politično stvarnost pa je ostajalo živo.

Najine poti so se prepletale tudi drugače in zgodilo se je, da mi je kot urednici na Radiu Trst A predlagal vrsto oddaj, od planinskih črtic z opisi poti v Julijcih do niza o Juliusu Kugyu, od knjižnih recenzij za oddajo Kulturni dogodki do več serij oddaj, v katerih je v pogovoru z akterji tedanjega dogajanja orisal čas levosredinskih uprav na Tržaškem. Te so mi ostale posebno v spominu, saj so bili takratni tržaški politiki iz levosredinskih vrst res zanimive in odprte osebnosti čisto drugačnega kova, kot so marsikateri njihovi sedanji nasledniki. Večkrat se mi je zahvalil, da sem ga nekako priganjala k delu, mu določala časovne roke in tako dosegla, da se je spravil k pisanju. Veliko tega gradiva je nato predelal v knjižno obliko in nastale so nekatere res pomembne knjige, ki osvetljujejo dele naše polpretekle zgodovine. Med mojimi radijskimi sodelavci je bil eden prvih, ki je začel uporabljati računalnik za pisanje tekstov. Spomnim pa se tudi, da je v zgodnjih 80. letih za stranko (ne vem, če sam ali v sodelovanju s kom drugim) kupil enega prvih PC-jev, v katerega sem, s pomočjo inženirja, ki je pripravil poseben program za to, vpisovala imena in naslove naročnikov strankinega glasila.

Takega se torej spominjam, klenega, poštenega, delavnega, navdušenega, zasidranega v našo stvarnost in odprtega za novosti, skratka Človeka, ki mi ga je bilo dano spoznati in z njim prehoditi delček poti. Dragi Rafko, večkrat si nam “nalil čistega vina” in prav bi bilo, da bi to dobro navado ohranili tudi mi.

Hčerki Katji, sinu Eriku, vnukinjama Nikiti in Malini ter ostalim sorodnikom izrekam občuteno sožalje.