Pok v Perziji, zaradi katerega nas ušesa bolijo tudi v Evropi
Iran pred negotovo prihodnostjo
Novica, da so v soboto ZDA in Izrael napadli Iran, ni presenetila. Napad smo pričakovali že od začetka leta, ko je po krvavem zatrtju protestov v Iranu predsednik ZDA Donald Trump posredno nakazal možnost ameriškega vojaškega posredovanja v državi. Tudi odziv Irana je v obsegu in načinu precej v skladu z napovedmi. A vse to nas ne sme zavesti. Iranski protinapadi so takoj zajeli ves Bližnji vzhod in segli celo do Cipra, kjer so droni zadeli britansko oporišče. V ponedeljek, ko to pišem, so napadi v Iranu terjali več kot 500 smrtnih žrtev, žrtve so tudi v Zalivskih državah in Izraelu. Žrtve so bile tudi med ameriškimi vojaki.
Indici o resnosti vojne v Iranu ležijo vsepovsod. Že uvodni ameriško-izraelski napadi so ubili več iranskih vojaških in civilnih voditeljev ter celo verskega voditelja Alija Hameneja. Ajatola je bil simbol Islamske republike, ki je v veliki meri zakoličil tudi njeno usmeritev. Kot verski voditelj je bil hkrati vrhovni poveljnik vojske in voditelj države, imel pa je glavno besedo tudi pri vrsti imenovanj in odločitev.
Že od otroštva je bil deležen verske izobrazbe in kot viden šiitski klerik v času islamske revolucije leta 1979 podpiral upor proti iranskemu šahu. Leta 1981 je postal iranski predsednik in že v prvem nagovoru nakazal svoje protiameriško stališče. Ajatola je postal leta 1989 in si v desetletjih zgradil trden in lojalen državni ter vojaški aparat. Ta mu je ostal zvest tako ob domačih krizah, ki so jih vedno znova zatrli, kot tudi ob mednarodnih krizah.
Prav tako smo se že lahko prepričali, da to nikakor ne bo rokohitrska operacija, kot smo ji bili priča v Venezueli. Razvejan sistem uradnikov in funkcionarjev še vedno deluje in nič ne kaže, da bi se odpovedal trenutni ureditvi. Pred vojno je New York Times poročal, da je Hamenej od vsakega višjega uradnika zahteval, da imenuje vrsto namestnikov, če bi bil v napadih ubit. Politika, ki bi kot Delcy Rodiguez odigral vlogo Judeža, ZDA v Iranu skoraj zagotovo ne bodo našle. Ob dejstvu, da oblastne strukture, revolucionarna garda in iranske milice še dokaj trdno nadzorujejo državo, tudi upora ljudstva za zdaj še ne gre pričakovati.
Ob tem je precej močnejši tudi svetovni odmev spopadov. Iranski protinapadi so poskrbeli za odpovedi letov in množice potnikov, ki so ujeti v Zalivskih državah in jih morajo domače vlade reševati. Napadi na trgovske ladje in občasna zaprtja Hormuške ožine zapletajo svetovno trgovino. Zaradi napadov sta se na Bližnjem vzhodu ponekod ustavila predelava in pridobivanje nafte in plina, kar je ceno teh surovin v Evropi poslalo navzgor. Nemirni so tudi delniški trgi.
Ob vsem naštetem je glede prihodnosti pred nami kup neznank in bolj malo odgovorov. V zraku je ob izraelskih napadih na gibanje Hezbolah v Libanonu vprašanje širjenja konflikta. Bi se lahko v vojno aktivno vključile napadene Zalivske države ali celo evropske države? Kaj bosta storili Rusija in Kitajska, ki z Iranom gojita zavezniške odnose? Vprašanje je tudi, kako dolgo lahko Iran nadaljuje napade po vsej regiji, preden mu zmanjka dronov, raket ter delujočih izstrelišč. Bi lahko Teheran po svetu strah sejal z aktivacijo terorističnih celic ali posegel še po čem hujšem? Kako dolgo pa so se pripravljene bojevati ZDA in kaj lahko z vojaškega vidika še naredijo, da bi dosegle želeno spremembo oblasti v Iranu? Ne bo nepomembno niti to, kako bo bojevanje in smrtne žrtve sprejela tudi domača javnost.
