Četrt stoletja zaščitnega zakona, a nekaj določil je še neuresničenih
Ob obletnici zakona 38/2001 je Krožek Anton Gregorčič organiziral razpravo s predstaniki SSk o pomanjkljivostih, zastopstvu in prihodnjih izzivih Slovencev v Italiji
Zaščitni zakon za Slovence v Italiji po petindvajsetih letih ni več sodoben in ne odgovarja v celoti potrebam slovenske manjšine, vendar časi za njegove spremembe še niso zreli. Ob četrtstoletnici pa je jasno, da bi se morala vsaj določila, odobrena 23. februarja 2001, v celoti uresničiti. To je bilo izhodišče srečanja ob jubileju zakona 38/2001 z naslovom Kako naprej?, ki ga je Krožek za družbena vprašanja Anton Gregorčič priredil v Trgovskem domu v Gorici natanko na 25. obletnico njegove odobritve.
Gostje večera so bili politični in družbeni predstavniki stranke Slovenska skupnost: predsednik paritetnega odbora Marko Jarc, predsednik stranke Damijan Terpin, deželni svetnik Marko Pisani in predsednik Sveta slovenskih organizacij Walter Bandelj. Pogovor je vodil časnikar Matevž Čotar. Sogovorniki so osvetlili pomen zakona ter njegove pridobitve za slovensko manjšino na področju zaščite, ob tem pa s pogledom v prihodnost poudarili tudi določila, ki še niso bila uresničena.
Nedoločene pristojnosti paritetnega odbora
Marko Jarc, ki zaključuje petletni mandat na čelu paritetnega odbora, je izpostavil pomanjkljivost zaščitnega zakona glede jasne opredelitve vloge tega organa. Kot je pojasnil, zakon določa le njegovo posvetovalno funkcijo, pravilnik pa ga opredeljuje kot povezovalni organ med italijanskimi institucijami in slovensko manjšino, kar je po njegovem mnenju “prazna definicija”. Prepričan je, da bi bilo treba natančneje določiti pristojnosti odbora: večja politična vprašanja naj bi obravnavalo vladno omizje, izrazito tehnična pa sam paritetni odbor.
Predsednik je spregovoril tudi o dosežkih odbora. Vključitev občine Tablja na seznam občin, kjer se izvaja zaščitni zakon, je navedel kot dokaz, da manjšina postaja vse bolj zanimiva tudi za večinsko skupnost, ki prepoznava priložnosti, ki jih lahko ponudi. “To je znak novih časov in novega pristopa večinskega naroda do Slovencev,” je dejal. Kot pomemben dosežek odbora je izpostavil tudi dejstvo, da se o šolstvu – enem najbolj perečih izzivov manjšine – danes javno razpravlja v različnih krogih.
Neizogibno je bilo tudi vprašanje o polemikah, ki so se v zadnjem obdobju pojavljale v zvezi z delovanjem paritetnega odbora. Dogajanje znotraj organa je Jarc označil kot “zrcalo današnje skupnosti”, kjer “stanje ni ravno zavidljivo”. Po njegovih besedah je dosežek tega odbora tudi to, da so prišle na dan odprte zadeve, med njimi “nuja po zamenjavi politične garniture”.
“Zakon je plehek”
Zgodovinski okvir je orisal predsednik SSk Damijan Terpin, ki je bil ob odobritvi zakona podtajnik stranke in je skupaj s tajnikom Andrejem Berdonom neposredno spremljal dogajanje v Rimu. Povedal je, da je že tedaj menil, da je zakon “plehek” in “daleč od tega, kar bi bilo idealno za našo narodno skupnost”, vendar je bilo takrat ključno vprašanje, ali bo zakon sploh sprejet.
V nasprotju z današnjimi predstavami je poudaril, da tudi takrat manjšina ni bila enotna. Ob tem je prebral Berdonov citat z kongresa SSk, ki se je odvijal nekaj mesecev po odobritvi zakona, ko je bilo jasno povedano, da manjšina ni oblikovala skupnega besedila. “Temu je najbrž botrovalo oholo prepričanje, da stranki, ki naj bi bila predominantna v levosredinskem bloku, ni treba upoštevati mnenja Slovenske skupnosti,” je citiral Terpin in dodal, da je bila tedanja situacija v marsičem podobna današnji.
Terpin, ki se vse od vrnitev v vodstvo SSk zagrizeno zavzema za zajamčeno zastopstvo, je odgovoril tudi na vprašanje o 26. členu zaščitnega zakona, ki predvideva olajšano izvolitev predstavnikov v senat in poslansko zbornico. “Slovenci smo bili poraženi, ko se je zadnjič spreminjala ustava zaradi zmanjšanja števila poslancev. Takrat je bil ključni trenutek, da bi dosegli ustavno določbo o zajamčenem sedežu,” je dejal. SSk je prek senatorja Južne Tirolske vložila amandma, prav tako je predlog za spremembo ustave podala takratna senatorka Tamara Blažina. Vendar je, kot je povedal Terpin, iz največje levičarske stranke prišel ultimat, naj slovenska senatorka amandma umakne, Južnim Tirolcem pa so zagrozili z zmanjšanjem števila njihovih predstavnikov. Tako do uresničitve pravice, zapisane v zakonu iz leta 2001, ni prišlo.
“Pri SSk nismo nikoli odnehali – ni rečeno, da nam bo uspelo, a vztrajati je treba,” je poudaril Terpin. Dodal je, da je stranka v tem mandatu prvič dosegla tako visoko raven političnih pogovorov z odločevalci. O vprašanju premierata so se pogovarjali z ministrom Luco Cirianijem in več vodilnimi poslanci vladnih strank. S pomočjo senatorja iz Južne Tirolske je bil vložen Durnwalderjev amandma, ki temelji na načelih reprezentativnosti in zaščite jezikovnih manjšin. “Če bo zakon o premieratu sprejet v obeh domovih parlamenta in morebiti potrjen na referendumu, bi Slovenci v Italiji dobili ustavno zaščito in ne bi bili več odvisni od volje ene same stranke,” je pojasnil.
Brez zastopnikov v Rimu in na deželni ravni
Nad položajem zastopstva Slovencev v Italiji je zaskrbljen tudi deželni svetnik Marko Pisani. V svojem nastopu je poudaril potrebo po zajamčenem mestu v deželni vladi in drugih deželnih posvetovalnih organih. Opozoril je na neuresničene člene deželnega zakona 26/2007, ki izhaja iz državnega zaščitnega zakona, zlasti na 16. člen, ki predvideva priznavanje univerzitetnih diplom in državnih strokovnih izpitov za opravljanje poklicev. To danes povzroča številne težave, predvsem diplomantom v izobraževalnem sektorju.
Pisani in Terpin sta izpostavila tudi zgledno urejeno zaščito manjšin v Republiki Sloveniji. Deželni svetnik je napovedal izid italijanskega prevoda primerjalne študije Dejana Valentičiča o zaščiti manjšin v Sloveniji in po Evropi. Iz razprave je bilo razbrati pričakovanje, da bo matična država podprla prizadevanja za zajamčeno zastopstvo. Navzoči generalni konzul Gregor Šuc pa je zagotovil, da je vprašanje zastopstva stalna točka dnevnega reda na dvostranskih srečanjih med Slovenijo in Italijo.
Civilno družbo je zastopal Walter Bandelj, predsednik SSO. Na začetku svojega posega je izrekel, kar ga je očitno žulilo, in sicer, da je bil v iztekajočem se mandatu paritetnega odbora prvič predsednik iz vrst SSO, medtem ko so bili njegovi predhodniki iz druge krovne organizacije, SKGZ. Mandat je po njegovih besedah zaznamovala velika obstrukcija; zasedanja so ga spominjala na seje občinskega sveta v Gorici, kjer se manjšina bori proti večini – le da so v paritetnem odboru “večino” in “manjšino” vedno sestavljali Slovenci. Ob razpravi o zaščitnem zakonu je izpostavil pereče izzive pomanjkanja kadrov, upadanja števila učencev v slovenskih šolah ter zmotno prepričanje, da so prispevki iz zaščitnega zakona edini vir financiranja slovenskih ustanov. Načel je globljo temo o potrebi aktivnega sodelovanja vseh Slovencev v Italiji in iskanja rešitev za razvoj skupnosti tudi izven zaščitnega zakona, kar je v zaključnem posegu iz publike podčrtal tudi Karlo Grgič.
