Gorje in absurdnost vseh meja v tretji predstavi abonmajske sezone SSG za Gorico

Vse tiste, ki smo tudi še kot otroci ali najstniki doživeli mejo, ki je tako vsiljeno ločila mejaše med Italijo in Jugoslavijo, in jo z bojaznijo in prastrahom prečkali s prepustnicami v rokah ob mrkih pogledih in navadno bolj osornih besedah miličnikov in carinikov, se nas je še posebno dotaknila predstava Na drugi strani. Kot tretjo gledališko ponudbo v abonmaju za Gorico jo je 26. januarja 2026 v goriškem Kulturnem domu uprizorilo Slovensko stalno gledališče. Predstava je nastala v dveh jezikovnih in igralskih različicah v sodelovanju z gledališčem La Contrada iz Trsta, s katerim ima naše gledališče že večletne ustvarjalne stike in povezave. Italijansko premiero je doživela na lanski izvedbi Mittelfesta, aprila pa jo bo še v gledališču La Contrada. Njena slovenska inačica je bila premierno uprizorjena na malem odru Kulturnega doma v Trstu, kar je predstavi dalo gotovo še bolj utesnjujoč vsebinski poudarek. Besedilo Na drugi strani v izvirniku The other side je napisal argentinsko-ameriški, angažiran dramatik Ariel Dorfman, ki je na lastni koži izkusil težo diktature, izgnanstva … in seveda meje. Tekoč slovenski prevod strnjenega teksta je prispeval Janko Petrovec, ki se ga vsi radi spominjamo kot nekdanjega mladega člana igralskega ansambla našega gledališča, zdaj pa je odgovorni urednik na Radiu Koper. Režijo tega dramskega dela, ki močno zareže v gledalčevo zavest, je podpisala in tako prvič režirala v SSG Marcela Serli (njena asistentka je bila Elena Husu), rojena v Argentini, v istrsko-libanonski družini, zato ji problem meje ni bil nikdar tuj. Že nekaj let živi v Trstu, ki ga je meja, fizična in mentalna, zmeraj obkrožala in pogojevala.

Dorfmanovo delo korenini v gledališču absurda. Navsezadnje, kaj je bolj absurdno od meje, ki ne loči oseb le fizično, ampak predvsem emotivno, čustveno, saj pretrga in zrahlja tudi intimne vezi med ljudmi, ki so si bili včasih fizično bliže, in večkrat se nepopravljivo vsesa v njihova srca, tako da pogosto prav zakrknejo. Čeprav

nam odrsko dogajanje včasih prikliče nasmeh na usta zaradi tragikomičnih situacij, ki smo jim priča, je vsebina zelo resna, saj spregovori prav o tragiki meja. To je tudi zgodba o grozljivosti vojne, ki terja nešteto mladih življenj in povzroča le žalost, bridkost, razdejanje in smrt. In ko nastopi “lažni mir”, se meja začrta tako nenaravno, da se prav zaradi nje spet vnamejo spopadi. Žal je ta gledališka zgodba zelo blizu tudi današnji realnosti. Koliko absurdnih vojn na tem svetu prinaša le uničenje in gorje! Vojna je zmeraj poraz za človeka in človeštvo, je do zadnjega diha vedno ponavljal pokojni papež Frančišek in zdaj isto poudarja tudi sveti oče Leon XIV. A kaj, ko se “krojači sveta” požvižgajo na njegove besede in ukazujejo nadaljnje ubijanje, da “brat že mori brata”, kot bi lahko parafrazirali vedno tako aktualno sporočilni verz našega velikega Prešerna iz njegovega Uvoda h Krstu pri Savici.

Dorfmanovo delo Na drugi strani nas pretresljivo opozarja tudi na preživetje ob bojni in mejni črti, a tudi presega samo fizičnost meja in sega že v metaforične sfere.

Prizorišče predstave (scenografinja Maria Spazzi), ki vsebuje tudi groteskne in farsične prebliske, je od bomb in revščine razmajano, prav na bojni črti – med mestoma Konstanco in Tomisom – nameščeno stanovanje zakoncev Levane Julak in Atoma Rome. Preživljata se tako, da pobirata trupla žrtev vojne in jih pokopavata. To njuno “ustaljeno vsakdanje življenje” razbije vojak, ki po ukazu nadrejenih, brez vsake logike in zdrave pameti, zariše neprehodno mejno črto skozi njun dom, tako da že v tako revnem stanovanju nekaj ostane tostran, nekaj pa onstran “meje” (veliko podobnega se je po drugi svetovni vojni dogajalo prav v naših krajih!). Ker pa sta zakonca vsak iz drugega mesta, morata ostati vsak v svojem kraju in čez mejno črto v lastni hiši (!) lahko prehajata le z dovoljenjem. Tako se nesmiselnost meje razpotegne do največjega absurda. Ko posumita, da je morda ta neznani vojak njun pogrešani sin, se tragičnost in absurdnost še ojačita. V odrskem dogajanju vseskozi lebdijo vseprisotni napetost, strah, bojazen, kako se bo vse skupaj razvijalo in kam bo vse pripeljalo, kot se pač dogaja v realnem svetu, ko se vžge bojni plamen.

Predstavo, ki je zaradi svoje zgradbene večplastnosti kar težak zalogaj za režijo in izvajalce, pa tudi gledalce, ki morajo budno spremljati spreminjajoče se dogajalno preobražanje, so skrbno in natančno izoblikovali trije igralci (v primerne kostume jih je oblekla Erika Balde’), Nikla Petruška Panizon, Franko Korošec in mlajši gostujoči dramski in filmski ustvarjalec Borut Doljšak. Vsi so vestno sledili režiserkinemu konceptu. V pomoč jim je bilo tudi lektorsko delo Martina Vrtačnika. Oba člana SSG sta dosledno izpeljala svoji vlogi zakoncev, ki skušata živeti in preživeti kljub vsemu. Borut Doljšak, ki je prvič sodeloval s SSG, je nazorno orisal lik podrejenega vojaka, ki brez premislekov izpolnjuje vse ukaze.

Posamezne prizore spremljajo premišljeno izbrana glasba (Daniele D’Angelo) in svetlobni efekti (Omar Scala).

Goriške gledalce je predstava zelo pretresla  tudi zaradi asociacij, ki se kar same ponujajo z nekdanjim in današnjim realnim svetovnim dogajanjem. Uigranemu igralskemu triu so namenili dolgotrajno, prisrčno ploskanje.