Na spominskem večeru v Goriški knjižnici se je polnokrvno izrisal lik nekdanjega direktorja Borisa Jukića
V prireditvenem prostoru Goriške knjižnice je bil 19. januarja 2026 spominski večer, posvečen dolgoletnemu direktorju Goriške knjižnice Borisu Jukiću (1947-2025).
Boris Jukić, ki se je uveljavil tudi kot pisatelj in prevajalec, je bil s knjižnico tesno povezan. Prav zato so se ga ob njegovi prvi obletnici smrti in 77-letnici knjižnice s hvaležnostjo spomnili tisti, ki so z njim sodelovali in cenili njegovo delo in predanost poklicu. Na večeru, ki ga je priredil Goriški literarni klub Nova Gorica GOvoRICA in se ga je udeležilo številno občinstvo, je program povezovala Tina Podgornik. Uvodoma je spregovorila direktorica Goriške knjižnice Irena Škvarč in se zaustavila ob življenjepisu Borisa Jukića, doma iz Brestovice pri Komnu. Gimnazijo je obiskoval v Tolminu, nato se je vpisal na filozofsko fakulteto v Ljubljani. Tu je l. 1973 diplomiral iz angleškega in slovenskega jezika. Poklicno pot je začel kot učitelj v osnovni šoli v Kobaridu, kjer je poučeval do l. 1979. Isto leto se je septembra zaposlil v Goriški knjižnici. L. 1981 je pridobil strokovni naziv bibliotekar. L. 2000 je postal pomočnik ravnatelja, l. 2001 pa najprej vršilec dolžnosti ravnatelja, nato pa direktor. To nalogo je opravljal dobrih deset let (2002-2013). Nato se je do upokojitve 2014 spet intenzivneje posvečal razvoju Goriške knjižnice, pa tudi slovenskih knjižnic v zamejstvu, ter celotnega sistema slovenskega knjižničarstva. Zavzemal se je za strokovno rast šolskih knjižnic, tako da so bile vse opremljene z računalniškim programom. Zanje je izvajal tudi izobraževanja. V Goriški knjižnici je bil zaposlen 35 let. V tem času se je kot nekakšen vizionar posvečal predvsem njenemu razvoju. Kot vodja razvoja je začel z avtomatizacijo knjižnice. Goriška knjižnica je bila prva v Sloveniji, ki je računalniško evidentirala svoje gradivo. Zasnoval je tudi spletno stran knjižnice. Leta 1991 je prejel Čopovo diplomo, najvišjo državno nagrado za izjemne uspehe na področju knjižničarstva. Kot vodja razvojne in matične dejavnosti Goriške knjižnice jo je prejel za razvijanje mreže splošnih knjižnic na Goriškem in v Beneški Sloveniji ter za uveljavljanje sodobne tehnologije v delu knjižnic, predvsem šolskih. Leta 2004 je prejel Nagrado Franceta Bevka, ki jo Mestna občina Nova Gorica podeljuje za življenjsko delo in izredne dosežke v umetnosti in kulturi.
Pri svojem delu je obiskal razne knjižnice v Evropi, predvsem tiste v nordijskih deželah, ki so spadale med najbolj sodobne knjižnice tistega časa. Pridobljena znanja in izkušnje je uporabljal pri svojem skrbnem delu in marsikatera dobra praksa in izkušnja sta bili vključeni v delovanje Goriške knjižnice. Z izjemnim trudom je izpeljal prehod na enotno izposojo in tako uredil najbolj kritično področje ob selitvi v novo stavbo. Goriško knjižnico je pojmoval kot celoto. Gradil je trdno knjižnično mrežo, ki povezuje vse enote za čim bolj uravnotežen razvoj.
Napisal je vrsto strokovnih člankov s področja knjižničarstva. Posvečal pa se je tudi literarnemu ustvarjanju in prevajanju. Med avtorskimi deli naj omenimo vsaj Umetnost lokostrelstva, Nekdo je igral klavir ter obsežno monografijo o pisatelju Francetu Bevku. Med drugim je bil član Društva slovenskih pisateljev in literarnega kluba GOvoRICA.
Veliko današnjih knjižničarjev Goriške knjižnice je zaposlil prav on in jim pri delu pustil proste roke, obenem pa jih privzgojil v lastno odgovornost, za kar so mu še zdaj hvaležni. Sama govornica Škvarč je povedala, da ima Jukić tudi v njeni bibliotekarski karieri pomembno vlogo. Znani prevajalec, urednik, kritik, pisatelj ter Jukićev prijatelj Aleš Berger, prejemnik vrste nagrad za svoje pomembno delo, je predstavil, tudi navajajoč razne anekdote, Jukićevo kakovostno prevajalsko ustvarjanje, ki obsega več knjig (John Le Carre’: Popolni vohun, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1978, zbirka Zenit; Philip Roth: Prevara, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1992, zbirka Zenit; Jerome D. Salinger, Varuh mlade rži/Varuh rži, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1990, zbirka Zenit; Ljubljana, Mladinska knjiga, 2002, zbirka Klasiki Kondorja; Agatha Christie: Za žep rži, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1995; Philip Roth: Portnoyeva tožba, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1996, zbirka Zenit; Ljubljana, Mladinska knjiga, 2008, zbirka Veliki večni romani …) . O Jukiću so spregovorili še člani Goriškega literarnega kluba GOvoRICA. Mag. Darinka Kozinc je prikazala njegovo delo v klubu, Milan Petek Levokov, Sabina Vostner (svojo pesem je zapela ob spremljavi kitare), mag. Marija Mercina, Darko Komac in Vida Mokrin Pauer pa so se mu poklonili z branjem odlomkov iz njegovih pa tudi svojih del.
Mladi pianist Blaž Pahor je s klavirskimi skladbami popestril lep kulturni dogodek.
Za konec je s svojevrstnim glasbenim nastopom poslušalce presenetil Sebastien Čopko, “pridobljeni” sorodnik pokojnega Borisa Jukića.
V prostorih knjižnice je bila do konca januarja na ogled razstava del B. Jukića, povsem zavezanega bibliotekarskemu delu, literaturi in prevajalstvu.
