Očetovsko srce: pričevanje don Roberta Rose o večletnem prijateljevanju s papežem Frančiškom
Kako je dopisovanje s papežem Frančiškom zaznamovalo duhovniško pot don Roberta Rose, župnika pri Novem sv. Antonu v Trstu, in odprlo vrata župnije vsem “ranjenim”
So knjige, ki bralca že od prve vrstice prevzamejo s svojo iskrenostjo in človečnostjo. Za preprostostjo in neposrednostjo, s katero so napisane, se skrivajo najgloblja sporočila. To je bil moj vtis, potem ko sem nekega decembrskega jutra na dušek prebral pričevanje don Roberta Rose, župnika pri Novem sv. Antonu v Trstu, o njegovem večletnem prijateljevanju s papežem Frančiškom. Un cuore di padre (Očetovsko srce) je naslov knjige. Kot je sam napisal, ga je avtor izbral, ker je papeža Frančiška bolj kot prijatelja doživljal kot očeta.
Vsebina Rosovega pričevanja se vrti okrog škofovske sinode o družini, ki je bila v Rimu med 4. in 25. oktobrom 2015. Zgodba se začne dobra dva meseca pred njenim začetkom, ko je papež Frančišek v govoru med običajno tedensko avdienco obravnaval vprašanje ločenih in ponovno poročenih parov. Med drugim je dejal, da omenjeni pari niso izobčeni iz Cerkve. Izjava je don Roberta spodbudila, da se je usedel za računalnik in na papeža naslovil zasebno pismo, v katerem mu je predstavil svojo dolgoletno pastoralno izkušnjo z ločenimi in ponovno poročenimi ter se med drugim vprašal, “zakaj morajo biti omenjeni pari, ko vendar niso izobčeni in so torej člani Cerkve, prikrajšani za zakrament Evharistije”.
Naslednjo nedeljo, medtem ko je bil na kosilu z dvema semeniščnikoma v neki slovenski gostilni, je don Robertu zazvonil mobitel in na njegovo neizmerno presenečenje se je iz njega oglasil sam papež Frančišek. Dogodki se nato vrstijo s pospešeno naglico. Že po nekaj dneh je don Rosa doživel nov telefonski klic, med katerim mu je podtajnik sinode sporočil, da ga je papež imenoval za “sinodalnega očeta s pravico glasovanja”, kar je bilo ne le zanj, ampak tudi za javnost novo presenečenje, saj vendar don Rosa ni bil škof. Pripoved se nato nadaljuje z odhodom v Rim in izkušnjo treh tednov intenzivnega duhovnega dela na sinodi ter z vrnitvijo v Trst in ponovnim zagonom pastorale “ranjenih” družin, ki ji je sinodalna izkušnja dala novega poleta.
V drugem delu knjige don Rosa opisuje nadaljnja osebna srečanja s papežem Frančiškom, svoje dopisovanje z njim, od raznih obiskov v Rimu, med katerimi je papežu predstavil tudi svoje pastoralne sodelavce in župljane, do ganljive bližine, ki mu jo je papež Frančišek izkazal v času pandemije, ko je don Rosa zbolel za hudo obliko covida in več mesecev preležal v bolnici, ali tudi ob mamini smrti. Zadnjič se je s papežem srečal junija leta 2024, ko je k njemu peljal na obisk člane župnijske mladinske skupine. Sredi februarja 2025 je papež Frančišek moral v bolnišnico. Med velikim tednom leta 2025 mu je don Rosa poslal e-mail z velikonočnimi voščili, odgovoril pa mu je tajnik, da se “papež zahvaljuje, a da ne more odgovoriti osebno”. Dva dni za tem je papež Frančišek umrl.
Poleg spominov don Roberta Rose vsebuje knjiga krajše zapise njegovih župnijskih sodelavcev in vernikov (duhovnikov, redovnikov, redovnic, laikov, otrok), ki so se po njegovem posredovanju osebno srečali s papežem Frančiškom.
Knjigo Un cuore di padre (Očetovsko srce) je vredno prebrati. Najprej zaradi njene informativne vrednosti. Slabih deset strani, namenjenih rimski sinodi o družini, predstavlja veliko bolj verodostojen opis resničnega sinodalnega dogajanja od tistega, ki so ga bralcem, lačnim senzacij in političnih intrig, nudili mediji. Po prevladujoči medijski interpretaciji je bilo namreč edino vprašanje škofovske sinode, ali naj se ločenim in vnovič poročenim dovoli prejemanje zakramenta Evharistije, medtem ko se je v resnici “sinoda vrtela okrog središčnega mesta družine v cerkvenem in družbenem življenju, okrog nalog in poslanstva družine v luči Sv. pisma in cerkvenega učiteljstva, okrog podpore družinam in mladim”.
Predvsem pa je knjigo vredno prebrati zaradi njene sporočilnosti: iz pisanja don Rose je mogoče s prsti otipati, kaj so pristni medčloveški odnosi, kaj je resnični pogovor med ljudmi. To, kar v naši družbi – zamejstvo pri tem ni izjema – velja za dialog, so večinoma le nastopi za javnost. Resnični dialog se dogaja daleč od medijskih reflektorjev, predpostavlja, da stopim s sočlovekom v odnos, da torej ne nastopam, ampak predvsem poslušam. Ni naključje, da je avtor knjigo napisal po Frančiškovi smrti in da v njej ne razkrije vseh podrobnosti pogovorov, ki jih je imel z njim, zlasti ne pogovora o vsebini pisma, s katerim je papeža opozoril nase. Ta pogovor “po izrecni njegovi (papeževi) volji ostaja zaupen”. Ne štedi pa don Rosa z raznimi anekdotami, iz katerih izhaja po eni strani papeževa trdna vera, zaupanje v Božjo previdnost, po drugi pa tudi njegov smisel za humor.
V uvodu svojega pričevanja don Roberto Rosa napiše, da “želi biti ta moj spis spomin na izjemno izkušnjo, ki je globoko zaznamovala moje duhovniško življenje in me nagnila do tega, da sem po zgledu papeža Frančiška postal bolj odprt in gostoljuben. On me je namreč spodbudil, naj Cerkve, v svojem primeru župnije, ne pojmujem kot kraja, pridržanega le nekaterim, ampak kot občestvo na skupni poti, znotraj katerega je vsakomur dana možnost polne samouresničitve v srečanju z Gospodom Jezusom.”
Don Roberto Rosa je že več let tudi moj župnik. Čeprav je slovenska skupnost pri Novem sv. Antonu številčno majhna, si don Rosa prizadeva za njeno polno vključenost v župnijsko življenje. V tej smeri je deloval, tudi ko je bil župnik pri Sv. Jakobu. Tudi zato je zame njegovo pisanje verodostojno, ker namreč ne sloni le na besedah, ampak na samem življenju. Menim, da bi bila knjiga Un cuore di padre (Očetovo srce) vredna prevoda v slovenščino, in to bodisi zato, da bi človeški lik papeža Frančiška približali slovenskemu katoliškemu miljeju, ki je – tak je vsaj moj vtis – njegov pontifikat spremljal z določeno zadržanostjo, bodisi zato, ker gre za pričevanje duhovnika z obmejnega območja, ki si iskreno prizadeva, da bi v polnosti živel evangelij z vsem, kar ta izbira vključuje.
