Solkanska oljenka, tisočletna luč vere in skupne dediščine na Goriškem

Somaševala sta koprski škof Peter Štumpf in apostolski administrator Carlo Redaelli

Na predvečer svečnice, 1. februarja, je v cerkev sv. Štefana v Solkanu priromala velika množica Slovencev in Italijanov, da bi praznovali spomin na nekdanjo solkansko pražupnijo, ki se je izoblikovala pred letom 1000 in je mati vseh župnij na ožjem Goriškem. Somaševala sta koprski škof msgr. Peter Štumf in apostolski administator msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli, ki sta tudi razdelila kopijo solkanske oljenke predstavnikom vseh župnij, ki so izšle iz solkanske prafare.

Po zgodovinarju Janezu Höflerju je stara solkanska prafara spadala v oglejsko srednjeveško cerkveno upravno mrežo, ki se je ojačila v langobardski dobi, a je veliko utrpela ob koncu 9. stoletja zaradi vdorov Madžarov. Do konca 10. stoletja so nastale tri pražupnije: Vipava, Komen in Solkan, katerega ozemlje je bilo zelo obsežno in ki mu je do polovice 15. stoletja bila podrejena celo Gorica.

Solkanska glinena oljenka je eden najstarejših znanih predmetov, povezanih s krščanstvom na Goriškem. V Solkan je verjetno prišla iz Ogleja, kamor je spadalo tudi ozemlje ob Soči v obdobju od 4. do 6. stoletja po Kr. Kljub temu da je na vrhu malo poškodovana, je razvidno, da jo krasijo Kristusov monogram in stilizirani palmovi listi, simbol mučeništva in zmage nad smrtjo. Monogram je sestavljen iz grških črk X (v gr. H) in P (v gr. R), ki sta prvi črki grške oblike Kristusovega imena Hristos. Ko jo danes prižigamo, potrjujemo, da tisočletne krščanske korenine Solkana in Goriške niso le del zgodovine, temveč živa dediščina, ki nam v teh zmedenih časih daje upanje in kliče k odgovornosti. Tudi koprski škof Peter Štumpf se je spomnil antične oljenke in povedal, da je simbol duhovnega prebujenja in odgovornosti do vere, ki nam osvetljuje poti do Kristusa. Oljenka nam pričuje o zgodnji veri naših prednikov, ko je krščanstvo dalo slovo antiki, saj je teološko in filozofsko postajalo učinkovitejše.

Obdobje prastare oljenke je bilo obdobje cerkvenih očetov, ki so pripomogli k zadnjemu razcvetu klasične literarne kulture. Med njimi so bili največji retoriki in prefinjeni metafiziki, kot na primer Janez Zlatousti ali sv. Avguštin. Znak, ki ga ima oljenka na zgornji strani, predstavlja Jezusa, ki je zagotovilo za vse, ki vanj verujemo. Mogoče nas ne bo dosti, vendar bomo obstali, ne bomo učinkoviti za geopolitiko, vendar odločilni za prihodnost tega sveta. Kristjani dajemo svetu smisel in upanje. To se prečiščuje in kali v ognju Svetega Duha.

Slovenski škof se je spomnil pokojnega g. Bogdana Vidmarja, ki je dal pobudo za ta dan, spomnil se je bližnje Svete Gore, kamor radi hodimo molit k Mariji, naši pomočnici in tolažnici. Štumpf se je zahvalil msgr. Redaelliju in mu čestital za novo službo, ki mu jo je podelil Leon XIV. Ap. administrator Carlo Redaelli, ki je še isti dan na Colu obiskal grob Bogdana Vidmarja, se je osredotočil na branje Božje besede. V prvem berilu (Sof 2,3; 3,12-13) se glagol iskati ponovi trikrat, je dejal. Gre predvsem za pomen “iskati Gospoda”: Bog ni nikoli enkrat za vselej dosežena resničnost, nekaj, kar razumemo, kar je naša last. Ko bi bilo tako, bi bil stvar, idol, ki nam je na voljo. Tudi odnos s človeško osebo je treba vedno iskati, ker je oseba navsezadnje skrivnost. Še toliko bolj pa je potrebno Boga, ki je skrivnost ljubezni, nenehno iskati in ljubiti. Toda z Bogom moramo, po besedah preroka, iskati dve drugi resničnosti: pravičnost in ponižnost. Pravičnost je lastnost, ki se zdi primerna za Boga, medtem ko se ponižnost zdi nekaj, kar ni lastnost Vsemogočnega. Vendar Bog, ki je postal človek, ki je postal služabnik, ki je umrl na križu, pravi, da je ponižnost njegov način ljubezni do nas. Pravičnost in ponižnost je treba iskati, ker človeštvu še zdaleč nista samoumevni, še posebej danes, predvsem pa je treba zanju prositi kot dar od Njega, ki je pravičen in ponižen. Odlomek iz prvega pisma apostola Pavla Korinčanom trikrat ponovi izraz “Bog ga je izbral”. In kaj Bog izbere? Paradoksalno izbere to, kar je neumno, šibko, nizkotno, kar svet zaničuje, da se ne bi mogli bahati. Nazadnje se v evangeliju po Mateju (Mt 5,1-12a) devetkrat ponovi izraz “blagor”, ki nam razkriva, kje je po mnenju Boga resnična sreča ter katera merila nam ponuja, da bi bilo naše življenje odrešeno in bi dosegli veselje. 

Ob koncu srečanja je msgr. Redaelli dobil v dar veliko sliko, delo ruske umetnice, ki prikazuje občane Nove Gorice in Gorice pri evharistiji, simbolno povezane v ljubezni Jezusa Kristusa.