Pesniški sprehodi Majde Artač Sturman po domači kraški zemlji z antično Evridiko

Majda Artač Sturman, Pesem pojem Evridiki, samozaložba, Trst 2024, 104 strani

Pesem pojem Evridiki je sedma zbirka Majde Artač Sturman. Nastajala je sredi utesnjenosti koronskega časa od aprila do decembra v letu 2021, kot je zapisano v pojasnilni uvodni besedi. Neprijetne občutke je pesnica skušala premagovati na sprehodih po bližnji okolici z opazovanjem drobnih vsakdanjih pomirjevalnih stvari, ki so se ji, občutljivi sprehajalki in opazovalki, ponujale ob hoji mimo vrtov “med travami, cvetjem in grmovjem”.

Celotna zbirka je prepletena z raznovrstnimi pesniškimi utrinki, z različnimi drobnimi reminiscencami na dogajanje v naravi, povezanimi z notranjimi pesničinimi občutki in pomirjevalnimi mislimi, ki so jo vodile daleč stran od trpkega epidemijskega vsakdana.

Svojo pesem o dobrobiti narave in domače zemlje sredi spreminjajočih se letnih časov je Majda Artač Sturman zapela “ob liri koraka … v mahove bežečega časa …”, kot je zapisano kot nekakšen moto na začetku knjige. Že tu je lira namig na dodatni drugi vsebinski del zbirke z zgodbo o legendarnem antičnem pevcu Orfeju in njegovi veliki ljubezni Evridiki.

Takoj v prvi pesmi z naslovom “Naročje mojih lun” je, ko je ura tri, igriva vila avtorici zbirke obljubila izpolnitev treh želja, ki jo bodo spet popeljale v svet brez mask, v osvobojen korak in v prijateljski stik rok.

Tudi Evridika, znana iz antičnega mita, je bila vila oz. v legendi najada, nimfa, ki živi v vodi. O njej in vanjo nesmrtno zaljubljenem Orfeju so prepevali pomembni starogrški in rimski pesniki. Ta mit je klasična filologinja Majda Artač Sturman na samosvoj način vgradila v lastne samotne koronske sprehode čez domače kraške gmajne, zelenice in gozdiče. Osnova mita o velikem pevcu Orfeju in Evridiki je namreč hoja, pot oz. potovanje. Toda to je onstransko potovanje, saj se antični junak Orfej odpravi v podzemeljski Hades, da bi svojo ljubljeno Evridiko, ki je umrla zaradi pika strupene kače, pripeljal iz območja mrtvih nazaj v zemeljsko življenje. 

Zdi se, da bo bog podzemlja nesrečnemu Orfeju in njegovemu čudovitemu petju ob spremljavi lire naklonjen, saj mu dovoli, da svojo ljubljeno odvede nazaj v zemeljsko življenje, vendar pod pogojem, da ne pogleda nazaj, ali mu ljubljena sledi, dokler ne doseže zemeljske svetlobe. Orfej se v svoji nesrečni prizemeljski sreči seveda ne more zadržati. Ne zaupa bogovom. Ozre se nazaj in Evridiko za vedno izgubi.

Ta mit so številni pesniki, a tudi glasbeniki in slikarji, predstavili na različne načine. Med najbolj znanimi je rimski pesnik Publij Ovid Naso, ki o nesrečni ljubezni poroča v Metamorfozah. Tudi v znani operi Christopha Willibalda Glucka o Orfeju in Evridiki se dogajanje osredotoča na motive ljubezni ter njene izgube in tej sledečega žalovanja. Na Dunaju je v za eksperimente odprti Novi operi (Neue Oper Wien) bila nedavno na sporedu moderna opera Manfreda Trojahna Evridika – ljubimca – slepa, ki je nastala na podlagi drame francoskega avtorja Jeana Anouilha Eurydice.

Mnogi pripovedovalci mita o Evridiki in Orfeju so zgodbo preoblikovali, predstavili po svoje ali pa celo postavili na glavo. Tudi Majda Artač Sturman pripoveduje na nov način. V ciklusu z naslovom Evridikin ples je v obliki dramoletnega pogovora med Orfejem in Evridiko nanizala drugačen pogled na starodavni mit. Evridika namreč začuti, da se ji je Orfej odtujil, ker ga je zaslepil “lesk nekih drugih drznih las” in je “uročen od ljubezni nove zdaj”.

V nasprotju s temačno Evridikino usodo je potovanje pesnice Majde Artač Sturman po domači zemlji kljub koronskemu obdobju napolnjeno z lepoto letnih časov in številnih darov ob poti, ki se ji na sprehodu brezplačno ponujajo sami od sebe.

Naravo zna podoživeti na nov nekonvencionalni način: “Jaz, črni trn. / Ti, zelena trava … / V dežju se divje ljubiva v barvah ljubezni.”

V pesmi “Nevesta” se erotično začuti kot nevesta narave in zapiše, da “pajčolani listja nastiljajo mehko žimnico zemlje. / Postelja je pripravljena.”

Svoje krhke senzibilne stihe povezuje kljub koroni s čari letnih časov od pomladi do jeseni, vanje pa vedno znova vtke najrazličnejše misli in pomisli in se niti ne ustraši v pesmi “Kako dolgo” na poetični način predstaviti poseben literarni recept, ko iz hladilnika vzame potrebno in primeša “dve sesekljani kumarici”, vendar se izkaže, da gre pravzaprav za “prgišče besed”, ki morda predolgo čakajo “v hladilniku s priokusom bistvenega”.

Skozi liriko Majde Artač Sturman o prirodi, naravi, letnih časih in čudovitostih preprostih reči in resnic se preliva topla melodija življenja, ki zna kljub tragičnemu antičnemu mitu o Evridiki in Orfeju premagati tudi korono in smrt. V zaključni pesmi “Blagoslovljena jesen” pesnica ne sreča več niti Orfeja in niti Evridike. Morda je bila zgodba o nesrečni antični ljubezni samo tujek v tkivu nekega drugega boljšega časa, ko “ruji zardevajo nad zalivom”, in prinaša jesen poetični literarni sprehajalki čez domači kraški svet nov blagoslov, že drugo vnukinjo Alenko.

V obširni spremni besedi je Vilma Purič skrbno razčlenila poglavitne sestavine pričujoče pesniške zbirke in opozorila na oblikovanje mita o Evridiki in Orfeju pri Claudiu Magrisu in pri slovenski tržaški pesnici Ireni Žerjal, kjer Evridika želi prehiteti Orfeja in prevzeti iniciativo.

Vsekakor mit o Orfeju in Evridiki s petjem, ki je očaralo celo bogove, opozarja na transformativno moč umetnosti. Ni čudno, da na nebesnem oboku še dandanes žari ozvezdje Lira kot večni simbol glasbila, ki ga je baje izumil olimpijski bog Hermes, ko je ubil želvo in čez njen oklep prepel njene žile, ki so postale strune. Orfej je vsekakor moral biti ljubljenec bogov, saj mu je liro poklonil sam bog glasbe Apolon. Toda tudi Orfejev konec je tragičen. Na kosce so ga baje raztrgale razjarjene oboževalke pijanega kulta boga Dioniza, ker ni želel prepevati razvratnih in prostaških pesmi. Zbirko je polepšala s prijetnimi ilustracijami Chiara Sepin.