“Vsak material ti da drugačen občutek”

POGOVOR – Mlada umetnica Melania Kalz o svojem delu

Umetnost je jezik, ki presega meje, odpira poti do novih perspektiv in notranjih doživetij. V času hitrih sprememb ostaja pomemben opomnik na človekovo sposobnost ustvarjanja, čudenja in povezovanja. V tem duhu smo se pogovorili z umetnico Melanio Kalz iz Repna, ki s svojim delom preučuje ravno te občutljive prostore med osebnim doživljanjem in družbenimi vprašanji. Zaupala nam je svoj pogled na ustvarjalni proces, navdih in mesto umetnosti v sodobnem svetu.

Če bi morala svojo osebnost opisati z enim materialom in eno barvo, kateri bi to bili in zakaj?

Če bi morala svojo osebnost opisati z enim materialom, bi izbrala glino, saj z njo veliko delam in me zelo predstavlja. Poleg gline bi izpostavila tudi les ali kakšen bolj mehak material, ki odraža toplino in naravnost. Kar se tiče barv, bi izbrala kontrast toplih in hladnih tonov. Med toplimi bi izbrala zlato ali oranžno, med hladnimi pa modro in zeleno. Ravno ta kombinacija nasprotij najbolje opiše mojo osebnost.

Melania, najprej me zanima, kako da si se po končani trgovski šoli usmerila v umetnost. Verjetno te je umetnost privlačila že od nekdaj?

Umetnost me je privlačila že od nekdaj. Kot otrok sem ves čas nekaj ustvarjala, risala, packala ali delala z različnimi materiali. Doma so me vsi spodbujali, naj grem na likovno akademijo, vendar je pri nas v Trstu žal ni, še posebej ne slovenske. Zato sem se odločila za trgovsko šolo. Drugi del mene je namreč tudi zanimanje za razvoj ideje oz. kako nekaj novega ustvariti, izboljšati ali polepšati družbo. Vem, da to zveni zelo široko, ampak prav v oblikovanju se vse lepo združi: estetika in uporabnost, pa tudi poslovni del. Pri designu moraš razmišljati o tem, komu boš izdelek prodal, kako ga boš razvil, koliko bo stal in kdo je tvoj potencialni kupec. Zato se mi zdi, da je bila ta pot pravzaprav naravna kombinacija mojih interesov.

Kako pa si potem nadaljevala študijsko pot? Obiskovala si tudi univerzo umetnosti IUAV.

Ker po končani višji šoli nisem imela dovolj umetniškega predznanja, sem se najprej vpisala na akademijo za modno oblikovanje v Trevisu. Ob tem sem tudi delala v restavracijah, kar mi je dalo veliko izkušenj pri razumevanju ljudi. Po zaključeni akademiji sem študij nadaljevala na univerzi IUAV v Benetkah, kjer sem diplomirala iz modnega oblikovanja in multimedijske umetnosti. Tam sem se poglobila v filozofijo, zgodovino umetnosti in številne laboratorije, ki so bolj usmerjeni v razvoj lastne ustvarjalne identitete kot v industrijsko proizvodnjo. Po diplomi sem opravila več praks in ostala v Venetu, kjer sem delala v tekstilni industriji, predvsem pri razvoju pletenin in oblikovanju kolekcij na podlagi t. i. moodboardov. Kasneje sem delala tudi v podjetju v Coneglianu, ki proizvaja pletenine za velike blagovne znamke. Sčasoma sem ugotovila, da mi takšna rutina ne ustreza, ampak da mi bolj ležijo razgibani urniki in raznoliko delo, zato sem se vrnila domov. Vzela sem si čas, da uredim svoje ideje, nato pa začela delati na šoli in hkrati razvijati svoje projekte. Opravila sem tudi civilno službo na občini, delovala kot odbornica za kulturo na Občini Repentabor ter sodelovala z lokalnimi društvi. Ravno tam sem našla tisto, kar sem v industriji pogrešala, pristno povezavo s svojimi koreninami.

S čim se torej ukvarjaš danes? Kaj ti je najlepše in kaj te trenutno navdihuje?

Danes se ukvarjam predvsem z lastnim ustvarjanjem. Lani sem sodelovala z Ad Formandumom, kjer sem razvijala več projektov, zdaj pa jih postopoma uresničujem. Nekateri so namenjeni ljudem s posebnimi potrebami. Še vedno obiskujem šole, kjer sodelujem z različnimi delavnicami, prav tako s Skladom Mitja Čuk. Moje glavno delo pa je umetnost, gradim si svojo spletno stran, ustvarjam nove umetnine in razvijam lastne projekte. V središču mojega ustvarjanja je ženska energija. Trenutno razmišljam, kako jo povezati z drugimi tematikami, ki me nagovarjajo. V zadnjih letih sem zelo veliko odkrivala sebe, svoje korenine in svojo družinsko zgodbo, to mi je še povečalo zanimanje za mitologijo. Navdihujejo me gibljive, ukrivljene oblike, narava, močni barvni kontrasti ter različne kulture, še posebej afriška in azijska. Ustvarjam v različnih tehnikah: slikam z akrilom in oljem, veliko pa delam tudi s keramiko, trenutno si celo gradim svojo peč. Keramika je zame več kot samo ustvarjanje, je proces spoznavanja materiala, njegovih stopenj, njegove potrpežljivosti. Ker glina sama po sebi ni dovolj, sem začela raziskovati tudi les in kovine, saj vsak material prinese drugačen občutek in drugačno zgodbo. Moj cilj je združevati različne materiale v enotne umetniške celote.

Trenutno pripravljam serijo keramičnih izdelkov, pri kateri me navdihujejo srednjeveške živali, kot so fantastična bitja, ki združujejo resnične živali in imaginarne oblike ter nosijo moralne, simbolne ali duhovne pomene.

Povej nam kaj več o svoji izkušnji v Tanzaniji.

Izkušnja v Venetu me je močno zaznamovala, saj sem tam spoznala, da potrebujem nekaj več, globljo povezavo z ljudmi, predvsem ženskami. Zato sem se odločila, da moram odpotovati, raziskovati in odkrivati globlje plasti človeka. Prek nevladne organizacije sem odšla v Tanzanijo. To organizacijo je ustanovila ženska, da pomaga drugim ženskam postati avtonomne. Tam se ženske učijo šivanja in različnih obrti, da si lahko same ustvarijo prihodnost. Želela sem združiti kreativnost z družbenim delovanjem. V Tanzaniji, kjer je nastala ta nevladna organizacija za neke vrste enakopravnost žensk skozi tekstilstvo, se je v meni porodila ideja, da bi lahko tudi sama nekaj prispevala.

Tvoje delo močno zaznamuje prostor med Italijo in Slovenijo. Kako mejna identiteta vpliva na tvoj ustvarjalni proces?

Mej samih po sebi ne občutim, čeprav seveda fizično obstajajo. V umetnosti pogosto delam z odsevi, z nekakšnim zrcaljenjem, ker tudi sama sebe doživljam tako, da nisem le na eni ali na drugi strani, ampak nekje vmes, na srednji poti. Ta občutek želim posredovati tudi v svojem delu. Pogosto združujem dve barvi, recimo rumeno in modro, ki se v sredini prelivata v zeleno. Ta prehod simbolizira to, kar čutim doma, na obmejnem prostoru. Všeč mi je združevati različne vidike. Nikoli se ne morem osredotočiti samo na enega. Tako kot pri barvah, kjer potrebujem kontrast med živimi, kričečimi toni in umirjenimi, nevtralnimi. Kaos mora dobiti svojo obliko, svoj red. To je pravzaprav tudi odraz tega, kako se sama počutim v tem prostoru. Moja pripadnost je vedno malo tukaj in malo tam, vedno nekje v prepletu dveh svetov.

Povej nam kaj o svojih razstavah oz. projektih, pri katerih si sodelovala.

Prvič sem razstavljala leta 2019 v Trstu. To je bila moja prva izkušnja in hitro sem spoznala, da mi je razstavljanje všeč, pa tudi da so ljudje pokazali zanimanje za moje delo. Zato sem nadaljevala – kmalu sem razstavljala tudi na Trgu enotnosti. V naslednjih letih sem sodelovala še na drugih razstavah in se pridružila skupini mladih umetnikov s Krasa, s katerimi zdaj delujemo v okviru Kulturnega društva KONS. Razstavljala sem tudi v Brdih, kjer sem lani sodelovala z drugimi umetniki v okviru ART CIRCLE, slovenskega društva za likovno umetnost. ART CIRCLE je mednarodni festival vizualnih umetnosti, ki povezuje profesionalne umetnike, diplomatski svet in lokalne skupnosti ter organizira rezidence in kulturne dogodke doma in v tujini. Sodelovanje mi je dalo priložnost spoznati različne umetnike, njihove poglede in nove načine razumevanja umetnosti. Sodelovala sem tudi pri številnih drugih projektih, na primer pri projektu Ženska duša v barvi in vezenini, v Dijaškem domu, vodila različne delavnice z otroki v šolah … Pomemben projekt je bil tudi tisti s Skladom Mitja Čuk, kjer smo z osebami s posebnimi potrebami združili glasbo, poezijo in barve. Z gojenci smo ustvarjali ob Pesniški poti pod vznožjem Repentabra. Pri tem mi je bilo pomembno, da se vsak udeleženec poglobi vase, začuti določena čustva ter ob poslušanju glasbe vstopi v stik z barvami in ustvarjalnim procesom.

Kaj ti je najlepše pri tvojem delu?

Najlepše pri mojem delu je to, da se vedno nekaj premika in razvija. V svojem ustvarjanju vedno združujem več različnih vidikov. Medtem ko se nekateri umetniki posvetijo eni sami tehniki ali eni temi, jaz potrebujem širino, to se pravi več področij, več materialov, več svetov. Rada iščem ravnovesje med preteklostjo in sedanjostjo, med različnimi vplivi in različnimi energijami. Prav ta možnost, da lahko povezujem in prepletam, mi je najljubša.

Pogosto sodeluješ v projektih, ki povezujejo umetnost in skupnost. Kako vidiš vlogo umetnosti pri družbenem vključevanju?

Menim, da umetnost v naši družbi žal ni predstavljena na pravi način. Danes živimo v svetu, ki je zelo materialističen in na trenutke hladen. Umetnost se pogosto obravnava površinsko, in to že v šoli. A ustvarjalnost ima veliko globljo vlogo. Pomaga nam spoznavati samega sebe, saj barve, oblike in materiali vedno nekaj sporočajo. Velika vrzel nastane, ko pozabimo uporabljati roke na primer pri osnovnih opravilih, pri ustvarjanju, pri obrtništvu. Danes smo v obdobju, ko ima pomembno vlogo umetna inteligenca. Po eni strani je to pozitivno, po drugi pa obstaja nevarnost, da človek pozabi na svojo lastno ustvarjalnost, na stik z materiali, na občutek, da nekaj ustvariš sam. Tudi odnosi med ljudmi so postali hladnejši, veliko se zapiramo vase. Prav zato vidim umetnost kot ključno orodje družbenega vključevanja, ki nam omogoča, da raziskujemo svoje notranje svetove, da pridemo v stik z lastnimi čustvi, ki so prav tako pomembna kot intelekt. Naša družba daje poudarek možganom in racionalnosti, premalo pa srcu in čustvom. Umetnost pa je prav prostor, kjer se to dvoje lahko sreča.

Za konec pa … Katerega umetnika ali umetnico bi povabila na kavo, če bi lahko izbrala kogarkoli?

Brez dvoma bi povabila Gustava Klimta. V njegovih umetninah mi je všeč, kako je združil toplino človeka in umetnosti, žensko energijo in mitološke motive, vse poglede, ki so mi pri srcu.