Med izzivi in prebujanjem

Demografski padec, vedno manj zanimanja za družbeno in politično življenje, pomanjkanje novih kadrov … Vse to je večkrat na dnevnem redu na srečanjih Slovencev v Italiji, in vendar je dogajanje okoli nas zadnje čase kar živahno in raznoliko, tako da ne moremo reči, da naša narodna skupnost ni živa. Kulturno delovanje v zamejstvu je bilo vedno bogato in od nekdaj so nam ga zavidali tako naši večinski sodržavljani kot tudi sonarodnjaki v matici. Ne pomnim pa, da bi bilo v zadnjih letih tako živahno tudi politično in družbeno dogajanje praktično na dnevnem redu. Lahko bi našteli marsikaj: posvetovalno komisijo, finančne dotacije za manjšino, širjenje območja zaščitnega zakona, delovanje paritetnega odbora, šolstvo, politične diatribe in nesoglasja znotraj civilne družbe.

Naj omenimo le nekatera pereča odprta vprašanja, s katerimi se bomo kot narodna skupnost gotovo spoprijeli v bližnji prihodnosti in ki bodo vztrajala kot teme na mizi. Vprašanje olajšanega zastopstva, predvsem zaradi stranke SSk, je na srečo na dnevnem redu tako pri nas kot v matici. Stranka lipove vejice si za to prizadeva že od nekdaj in je vedno opozarjala na posledice in težave zaradi neuveljavljanja tega določila. Delovanje stranke je to vprašanje poneslo v pretres najvišjim političnim sferam v Rimu, obenem pa smo videli, da se spodbudno začenja zanj zavzemati tudi matica, čeprav bi glede tega lahko imela jasnejše stališče. Če je v dvostranskih odnosih govor o recipročnosti, Slovenija dobro ve, kako je lahko zgleden primer varstva manjšin; prav tako ve, kako nekateri v naši manjšini olajšanega zastopstva ne želijo in raje tvegajo, da naša skupnost ostane brez predstavnikov v najvišjih državnih in deželnih organih. Jasno stališče matice bi prav gotovo pripomoglo k hitrejšemu in, menda, pozitivnemu razpletu.

Kmalu bomo tudi izvedeli, ali se bo vlada odločila zvišati finančno dotacijo za slovensko manjšino – ter s tem spodbudila in še izboljšala odnose s sosedi – ter upoštevati amandma(ja), ki sta ga, kot vemo, vložila tako senator Meinhard Durnwalder prek SSk kot senatorka DS Tatjana Rojc.

Na šolskem področju bi lahko že bila ustanovljena in morda tudi že aktivna Deželna šolska komisija, ki bi neposredno z zastopniki ministrstva za šolstvo reševala pereča odprta vprašanja našega šolstva. Obžalovati gre, da so nekateri politični akterji osnovanje tega omizja zaenkrat odklonilno zavrnili.

Našo javnost še vedno skrbi afera okoli tržaške družbe Dom, ki je končno na planem in v pretresu med vsemi člani slovenske narodne skupnosti. Morda je res konec molčečnosti, premajhnega odziva in celo prikrivanja stanja, ki ni v interesu posameznikov, temveč celotne javnosti. Po zaslugi raziskovalne žilice časnikarja Andreja Černica je prišlo na dan marsikaj – informacije in številke o nespametnem upravljanju nepremičnin, ki so (bile?) last skupnosti, ne pa posameznikov. Omeniti gre, da je glede tega ogorčena celotna skupnost, saj se danes v marsikaterem krogu sliši zaskrbljenost. Daljši zapis predstavnikov slovenskega kulturnega in političnega življenja objavljamo prav v tej številki. O tem, kako niti “našemu sovražniku” ne bi prišla na misel taka malverzacija slovenske narodne skupnosti, pa smo slišali tudi v Kulturnem domu v Trstu na okrogli mizi ob visokem jubileju delovanja slovenskega tržaškega gledališča. Upamo, da se bo zadeva s Kulturnim domom rešila in da bodo za stanje prevzeli odgovornost tisti, ki so to dejanje izprijeno zasnovali…