Poletni odklop: čas, da se ustavimo in zadihamo

Poletje je edinstven letni čas. Ne le zaradi dolgega dneva, sonca, topline in sproščenih večerov, temveč tudi zato, ker nam ponuja priložnost, da se ustavimo. Sredi vsakodnevnega vrveža, nenehnih obveznosti in neprestanega hitenja pogosto pozabimo nase. Poletje pa je kot nežen opomnik narave, da je čas, da se zaustavimo – ne le fizično, temveč tudi v svoji notranjosti.

V današnjem svetu, kjer se vse meri v učinkovitosti, hitrosti in produktivnosti, postane počitek skoraj greh. Toda ravno poleti, ko narava zadiha s polnimi pljuči, tudi mi potrebujemo trenutek zase – trenutek, ko si dovolimo zadihati globoko in brez občutka krivde.

Ustaviti se ne pomeni, da smo šibki ali leni. Pomeni, da smo dovolj zreli, da prepoznamo svoje meje. Pomeni, da razumemo, da ne moremo biti vedno “na voljo”, vedno v akciji, vedno močni. Pomeni, da slišimo šepet lastnega telesa in duha, ki nas prosita za oddih. Poletje je čas, ko lahko ta šepet spremenimo v pogovor. S samim seboj.

Ko se odklopimo od tehnologije, od vsakodnevnih skrbi, urnikov in rokov, dobimo priložnost za ponovni stik s seboj. V naravi, ob morju, v gorah ali preprosto na domačem vrtu – kjerkoli, kjer lahko slišimo svoje misli. Tam lahko postavimo prava vprašanja: Kdo sem brez svojih vlog? Kaj si resnično želim? Kako se počutim? Kaj me osrečuje?

Poletje nas uči živeti bolj počasi. Že samo dejstvo, da so temperature lahko kdaj res zelo visoke, nas sili, da enostavno moramo ustaviti telo in z njim tudi um, upočasniti ritem in enostavno narediti premor: zazreti se v nebo brez naglice, občutiti veter na koži, poslušati škržate ali valove, ki polzijo po obali, opazovati zvezdnato nebo nad nami, kdaj pa kdaj zagledati v večerni temi kresnico. V teh drobnih trenutkih se skriva tišina, ki ozdravlja. Tisto, kar pogosto iščemo zunaj – srečo, notranji mir, zadovoljstvo – najdemo prav v teh preprostih, tihih trenutkih, ko smo prisotni tukaj in zdaj. In ker je poleti narava še posebej bogata, nas vabi, da si napolnimo tudi telo s svežim sadjem in zelenjavo, bogato z vitamini in minerali, ki napolnijo telo z energijo in ga čistijo navlake. Zato pa je lahko za marsikoga poletje tudi čas vračanja k naravi. In narava ima svoj ritem – ne hiti, ne forsira, ampak raste, dozoreva in odmira v svojem tempu. Uči nas potrpežljivosti, spoštovanja ciklov in sprejemanja. Ko preživljamo čas zunaj, se nezavedno uskladimo s tem naravnim ritmom in tudi naše telo začne dihati bolj umirjeno, srce bije počasneje, misli se umirijo.

Ustaviti se in poskrbeti za svoje telo daje priložnost tudi za refleksijo. Poletje je idealen čas, da pogledamo, kje smo. Kaj smo dosegli, kaj nas je izčrpalo, komu smo namenjali svojo energijo in ali je bilo to vredno. Včasih šele v tišini ugotovimo, da smo se oddaljili od sebe, da smo pozabili na svoje vrednote ali sanje. In ravno ta premor nam omogoča, da spet najdemo svojo os. Morda ob branju kake zanimive knjige, morda ob pogovoru z nekom, morda tudi na sprehodu po gozdni stezi.

Vrednost poletnega odklopa ni le v tem, da si napolnimo baterije. Gre za nekaj globljega. To je priložnost, da se ponovno povežemo z notranjim kompasom, ki ga sicer pogosto zameglijo obveznosti in pričakovanja okolice. Gre za prostor, kjer lahko zaslišimo svoj notranji glas, ki nam pove, kam in kako naprej. Ne vedno z jasnimi odgovori, včasih zgolj z občutkom, da smo na pravi poti. In ko smo doumeli, da smo med letom svoje energije posvetili tako samemu sebi kot drugim, da smo bili drugim koristni in da smo sejali semena po rodovitni zemlji, nas ta občutek lahko navdaja z zadoščenjem in sproščenostjo.

Ne čakajmo na idealne razmere, popoln dopust ali “primeren trenutek”. Odklop se lahko zgodi tudi v popoldanski uri na balkonu, v zgodnjem jutru s skodelico kave, med sprehodom po gozdu ali v miru sončnega zahoda. Pomembno je, da si to dovolimo – da prepoznamo vrednost teh trenutkov in jih vzamemo kot naložbo vase.

V času, ko nas svet spodbuja k nenehnemu delovanju, je največja drznost morda prav to: izklopiti se. Ustaviti se. Zadihati. In najti sebe – takšne, kot v resnici smo.