Bazilika sv. Petra
Jezikovnica (204)
Medtem ko sem prejšnjo Jezikovnico zaključila z mislijo, da se veselimo prihoda lastovk in velike noči, se nas je prav na velikonočni ponedeljek neprijetno dotaknila žalostna novica o smrti papeža Frančiška. Nekaj dni zatem smo lahko v medijih prebrali vest, da je papeževa krsta prispela v baziliko svetega Petra, kjer se bodo verniki lahko pred pogrebom poslovili od pokojnika. Pri tem je bila v nekaterih zapisih pri samostalniku bazilika uporabljena velika začetnica, torej Bazilika svetega Petra, drugod pa mala, torej: bazilika svetega Petra. Kako je prav?
Samostalniki bazilika, cerkev, kapela itd., ki označujejo prostor oz. stavbo, sodijo med stvarna občna imena. Natančneje jih poimenuje člen 151 Pravil Slovenskega pravopisa 2001, v katerem piše, da z malo začetnico zapisujemo poimenovanja vrst objektov, npr.: magistrat, mestna hiša, frančiškanska cerkev. Samostalnik bazilika v besedni zvezi bazilika “svetega Petra” ali “bazilika sv. Petra” se torej piše z malo. Jasno je, da se samostalnik Peter zapisuje z veliko začetnico, ker gre za osebno lastno ime. Krajšava sv. za pridevnik sveti pa se piše z malo začetnico, podobno kot še krajšava s. za sestro ali msgr. za monsinjorja.
Kaj sploh je bazilika? Pri samostalniku bazilika gre za enakopisnico, to je beseda, ki se enako piše, ima pa dva povsem drugačna pomena, zato njena pomena najdemo v slovarjih na dveh mestih. Prva iztočnica v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ima pomensko razlago, da gre v prvi vrsti za starokrščansko cerkveno stavbo z visoko srednjo ladjo in nižjima srednjima oz. imenitnejšo cerkev s posebnimi častnimi pravicami – prav pri slednji razlagi je dobesedni primer: “bazilika sv. Petra”. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika izvemo še, da je bila bazilika pri starih Grkih in Rimljanih “veliko tržno in sodno poslopje”. Pri drugi slovarski iztočnici pa izvemo še, da je bazilika tudi “prijetno dišeča lončna ali vrtna rastlina, Ocimum basilycum”. Zanimivo je, da razlagi ni dodan podatek, da je bazilika lahko tudi začimba, da torej ni samo za gledanje in božanje, pri katerem se sprošča prijeten vonj njenega eteričnega olja, ampak da je tudi užitna. V Sinonimnem slovarju slovenskega jezika izvemo še, da so narečna poimenovanja za baziliko: bažiljka, bosilje, bosiljek, bržiljka, pražiljka in prežiljka. Podobne izraze poznajo tudi v drugih slovanskih jezikih. Moj oče, ki je odraščal v srbskem okolju in je na Štajerskem vsako pomlad v cvetlični lonec posejal baziliko, katere seme je skrbno hranil, je baziliki rekel bosijok.
Od kod pa sploh izhaja beseda bazilika? O tem izvemo v Slovenskem etimološkem slovarju. Tako poimenovanje za vrsto cerkvene stavbe kot za dišečo rastlino oz. zelišče izhaja iz grščine, grški pridevnik basilikos namreč pomeni ’kraljevski’, saj je samostalnik basileús v grščini ’kralj’. Poimenovanje za cerkveno stavbo smo v slovenščino dobili prek italijanščine (basilica) in nemščine (Basilika), tja pa je beseda prispela iz poznolatinskega samostalnika, ki je označeval ’veličastno stavbo za sodne seje, trgovske posle in zborovanja’. Podobno je tudi z etimologijo besede za rastlino baziliko, ki pomeni dobesedno ’kraljevsko zelišče’.
No, seme tega “kraljevskega zelišča« sva s hčerjo v spomin na mojega očeta, ki se je poslovil pred petimi leti, posejali tudi letos, in to prav nekaj dni pred veliko nočjo, ne da bi mogli vedeti, da bo čez nekaj dni preminil tudi sveti oče. Naj počivata v miru onadva in vsi drugi pokojniki.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
