Spori o privatizaciji državnega premoženja vzburjajo politiko in poglabljajo krizo
Premier Miro Cerar se v svojih javnih nastopih in razlagah delovanja vlade rad sklicuje na koalicijsko pogodbo, ki naj bi usmerjala vrhovno izvršilno oblast v Sloveniji. Toda življenje gre svojo pot in to spreminja razmere, le-te pa neizogibno povzročajo prilagajanje strategije in politike strank, posebno tistih odločujočih, ki sestavljajo koalicijo. Zato je sedanja koalicijska pogodba nujno čedalje bolj prazen in s tem pogosto tudi neobvezujoč dokument.
Veliki spor v koaliciji, posledično pa v celotni politiki, je nastal o tem, kakšen odnos naj ima država do svojega premoženja. Gre za tisti del nekdanje družbene imovine, ki je ostal v lasti nove samostojne države, potem ko so preostali del olastninili oziroma so si ga na razne načine, pretežno s špekulacijami, pridobili po večini t. i. tajkuni. Državni zbor je leta 2013 sklenil, da država lahko proda 15 podjetij, ki so v njeni lasti, vendar se je v to t. i. privatizacijo vključila politika, ki se kaže in poskuša uveljaviti v dveh strateških izhodiščih. Premier Miro Cerar odločno izjavlja, da bo vlada prodala oziroma privatizirala vseh petnajst gospodarskih družb, kot je odločil parlament, ker bi v nasprotnem primeru Slovenija izgubila ugled in verodostojnost doma, v EU in nasploh v mednarodnih okoljih. Pritrjuje mu stranka Desus, drugi koalicijski partner, nasprotujejo pa Socialni demokrati, ki tudi sodelujejo v vladi.
Zoper omenjena stališča se je sestavila močna opozicija iz poslancev Združene levice, raznih društev, gibanj, organizacij in skupin, pa tudi posameznih državljanov. Vodita jo vodja poslanske skupine Združene levice v parlamentu Luka Mesec in ekonomist prof. dr. Jože Mencinger. Napisali so peticijo proti privatizaciji in razprodaji državnega premoženja, ki jo je podpisalo že okoli 12 tisoč državljanov. Nasprotniki privatizacije posebej odločno nasprotujejo prodaji Telekoma Slovenije, ki je ena najbolj uspešnih in finančno donosnih gospodarskih družb v Sloveniji.
Poslanci stranke Združena levica napovedujejo, da bodo privatizaciji državnega premoženja še vnaprej odločno nasprotovali, tudi s pozivanjem ljudi na demonstracije in z referendumom. Odločen nasprotnik projekta je tudi že skoraj 92-letni France Bučar, predsednik prvega parlamenta v samostojni Sloveniji. Po njegovem “se ne obnašamo kot narod, ki je zrel za lastno samostojnost. Slovenci nimamo odnosa do lastne države. Bistvo lastnine je razpolagalna pravica. Če nekaj prodaš, bo novi lastnik razpolagal s tabo, kakor bo želel in bo hotel”. V Sloveniji se torej soočata dve izhodišči, dve razlagi in dve zahtevi glede privatizacije oziroma prodaje najprej petnajstih gospodarskih družb ter pozneje morebiti tudi preostalih delov nekdanjega družbenega in z novo državo na novo organiziranega državnega gospodarstva. Obe izhodišči oziroma nameri se izključujeta in že povzročata spore v koaliciji in širše v slovenski politiki. Nastajajo nove razpoke v slovenski krizi. Domnevno nastaja ozračje, ki bi lahko povzročilo novo vladno krizo ali celo zahtevalo nove predčasne volitve.
Za nas Slovence, in seveda vse državljane, pa je zagotovo bolj kot lastninjenje in prodaja državnega premoženja, kar je izključno materialno-finančna zadeva, pomembno tisto, kar naj bi se zgodilo na nevrološkem oddelku Kliničnega centra v Ljubljani. Tam naj bi namreč neki zdravnik vzel življenje 83-letnemu neozdravljivo bolnemu pacientu. Opravil naj bi evtanazijo s snovjo, ki je domnevno povzročila smrt, kar pa razni izvedenci in zdravniške preiskave doslej niso mogli zanesljivo dokazati. Zdravnik umor pacienta, ki naj bi ga povzročil z anestezijo, zanika, primer pa bo obravnavalo sodišče. Toda tisto, kar je najbolj pomembno in boleče, je dejstvo, da so omenjeni primer v nekaterih okoljih, pa tudi v javnih občilih, izkoristili za to, da so začeli razpravo o koristi in primernosti evtanazije v primerih, ko gre za neozdravljivo bolne osebe. Tone Rode je v novi številki slovenskega katoliškega tednika Družina zapisal, “da so danes še kako potrebne jasne besede papeža Frančiška, ki poudarja, da je človeško življenje sveto, od spočetja do naravne smrti”. O tem v komentarju, objavljenem v Družini, razmišlja tudi teolog Tadej Strehovec. Opozoril je, “da del slovenske politike in medijev kljub jasnim odklonilnim stališčem evropskih ustanov odkrito simpatizira z evtanazijo v upanju, da bi s tem zmanjšali izdatke za bolnike in upokojence, prav tako pa vzpostavili družbeni položaj, v katerem se bodo bolni bali svojih otrok in svojcev in bodo bežali iz zdravstvenih ustanov v bolnikom bolj prijazne države. Takšen “krasen svet” slovenskih evtanazistov je treba zavrniti in ob tem podpreti stališča slovenske zdravniške stroke, ki je soglasno zavrnila ideje o uzakonitvi evtanazije, to je samomora s pomočjo. Sicer so tudi v Sobotni prilogi časopisa Delo pogumno zapisali, “da so se slovenski zdravniki v aktualnih izrekanjih kot eden postavili proti evtanaziji. Tako je tudi prav; oni so pač zadnji, ki se smejo z njo strinjati. V to pozicijo zdravnike postavlja tudi 2.500 let stara Hipokratova prisega, katere bistvo je brezpogojno prizadevanje za bolnikovo življenje”.
Kronika je v prejšnjih dneh zaznamovala še nekaj pomembnih sporočil aktualnih in zanimivih za Slovenijo. Ustavno sodišče je odločilo, da mora biti financiranje javno veljavnih programov osnovnošolskega izobraževanja izenačeno ne glede na to, ali ga izvajajo javne ali zasebne osnovne šole. Tako dobiva novo podobo financiranje slovenskega zasebnega šolstva, kjer imajo krajevne Cerkve in redovne skupnosti štiri katoliške gimnazije in eno osnovno šolo. Skupaj zasebne šole obiskuje okoli tisoč otrok in zanje bi po novem državni proračun moral zagotoviti dodatnih 300.000 evrov na leto.
V Sloveniji so vlada, politične stranke in tudi državljani na razne načine pokazali solidarnost z žrtvami terorističnih skrajnežev v Parizu, Belgiji, Nemčiji in drugod po svetu, zaznal pa se je tudi strah, da bi se skrajneži pojavili tudi pri nas. Za zdaj varnostni organi javnost prepričujejo, da Slovenija ostaja varna država. Žal pa je v njej okrnjena pravica do svobodne in jasne besede, saj v časnikih, zlasti pa v informativnih programih javnega radia, še bolj pa javne TV, izvajajo cenzuro. Cenzuro poročil in informativnih programov izvajajo v okviru političnega boja med levico in desnico, ki pogosto zadobiva sovražne oblike in razsežnosti. Zdi se težko verjetno, toda zgodilo se je. Na nedavnem kongresu stranke Socialnih demokratov so med njimi prisotnega državnega poglavarja Boruta Pahorja obdolžili, da je napravil veliko politično napako, ker se je udeležil neke proslave Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve.
Slovenija je žal, to moramo vedno znova ponavljati, še daleč od sprave ali nacionalnega političnega soglasja. Za to se je nedavno zavzel tudi teolog in filozof Janez Juhant. Nacionalno politično soglasje naj bi po njegovi zamisli oblikovali stranka Mira Cerarja kot vodilna vladna in SDS kot vodilna opozicijska stranka.
Marijan Drobež
