Prah na polpretekli zgodovini
Vsak čas pusti za seboj neke spomine. Zadnje čase se nekaj več razpravlja o dveh Leljakovih knjigah; Udba in Špiclji UDBE. Zanimivo je, da se dobijo v našem ljubem prostoru tudi nekateri, ki skušajo sodelovanje posameznikov z UDBO omiliti, kolikor ga celo ne opravičujejo. Je že res, da so nekateri bili prisiljeni vohljati za Udbo, prav tako je tudi res, da so se dobili nekateri, ki so to opravljali iz golega koristoljubja, seveda pa poznamo tudi takšne, ki so to počenjali iz ljubezni do domovine – beri partije. Pa še kakšen drugačen vzrok bi dobili.
Pri vseh teh odkritjih pa me vedno moti, da se povsod navaja: “Med udbovci so bili tudi duhovniki! ” So nekateri, ki jih še lepo naštejejo, da ja podkrepijo to trditev, da je resnična. Leljakovo pisanje ima svojo težo, pa tudi svoj pomen. Če je neki duhovnik na UDBI pri zasliševanju “referiral”, da je škofu ob birmi dal tri salame in vrečo krompirja, pa so oni tam to zapisali in ga potem še naprej zaradi tega pestili, je pač povedal to, kar je res naredil. Takšni smešni zapisniki so obstajali. Ali so še ali ne, ne vem. Prav tako ni nobena skrivnost, da je kakšen duhovnik ob zasliševanju povedal, da ga je škof vprašal, koliko nekrščenih ima v svojem kraljestvu, ki je od tega sveta. Potem ga je po navadi mož postave podučil: “To škofa ne sme zanimati! S tem škof ruši naš socializem in tudi komunizem, saj komunisti ne dajemo otrok krstit! Škof pa se vtika v naše privatno življenje! ” Običajno je duhovnik v takšnem “štrbunku” možu postave prikimal, že zato, da ga je čim prej odslovil… So pa bili duhovniki tudi sila spretni ob takšnih zasliševanjih. Posebnost med njimi zasluži vsekakor znani primorski duhovnik Ljubo Marc. On je vsa zasliševanja tako zabelil, da, če so bila javna, tipkarica ni vedela, kaj naj napiše, pa je velikokrat kar nekaj napisala “tja v tri dni”. Ko pa je bilo treba zapisnik podpisati, pa je sledilo novo dejanje: prerekanje, kaj je rekel, česa ni rekel, kaj so aforizmi, kaj prispodobe, kaj se tako “po domače pove”, kaj pa v fini l'blanščini, kot je on imenoval slovenščino. Po znanem tolminskem procesu so ga začeli zasliševati osebno, tako, da sta v sobi bila le on in zasliševalec. Gospod Ljubo si je tedaj izmislil poseben štos. Prinesel je v torbi klobaso, kruh in vino, seveda brez kozarca in je med zaslišanjem začel jesti, istočasno pa tudi ponujal klobaso zasliševalcu. Soba se je napolnila s prinesenimi dišavami. Dejanje pa je opravičil z izgovorom, da ima nizek pritisk in da mora večkrat jesti, ker drugače pade v nezavest, pa bo po njem in koga bodo potem imeli na muhi …? Poznali smo tudi duhovnike, za katere so vsi vedeli, da se družijo z UDBOVCI, pa na vseh zasliševanjih niso nikomur škodili, ker so znali tako spretno vrteti pogovor, da mož postave ni iz njih nič izvlekel. V tem je prednjačil nekdanji dekan iz Sovodenj. Vse mogoče jim je ob zasliševanju pripovedoval, tako spretno, da ko je odhajal, zaslišvalec ali oseba, ki se je z njim pogovarjala, ni vedela, pri čem je. Da so nekateri duhovniki sodelovali z UDBO, ni nobena skrivnost, in da so med temi bili tudi takšni, ki so svoje vohljanje usmerjali na dve strani – sodelovali so z UDBO, so pa istočasno sodelovali tudi s še kakšno drugo podobno organizacijo izven SFRJ. O teh primerih se pa ne piše, ker … – Niso pa to bili redki! Vsaj nekatere smo poznali in tudi to tedaj celo vedeli, danes pa to lahko povemo tudi “na glas”!
O laikih, še zlasti tistih, ki imajo “nekaj šol”, pa se bore malo piše, kakšno je bilo njihovo sodelovanje z UDBO. Če pa se, se jih lepo opravičuje in prav na fin način odrine iz takšnih in podobnih razprav. Zadnje čase se zapažajo v slovenskem verskem tisku neka opravičila, češ laiki so sodelovali z UDBO zato, da so preživeli, drugače bi jih doletela drugačna usoda. S tem se ne bi popolnoma strinjal. Ko kdo na veliko pljuva po polpreteklem času, ga je najprej treba vprašati, zakaj to dela. Ko dobimo odgovor, potem pa lahko pojasnimo: “Poglejte, ta in ta je na tem in tem seznamu sodelavcev UDBE, pa menite, da se mu je v tistem času slabo godilo? ” Ali: ta in ta pisatelj, še zlasti naši zamejci, ki so izdajali svoje knjige v Jugoslaviji, so tudi imeli kakšno vlogo vohljanja. Mogoče pa je bil samo neposredno v to vpleten? Sicer pa, da je njegova knjiga izšla v Jugoslaviji, je za to bilo treba narediti tedanjemu režimu tudi kakšno majčkeno uslugico, da je priletel, kot prileti golobček na streho, kar lep honorarček … Sem rekel preveč??? – Kakor se vzame! Usluga ali uslugica – oboje je pripomoglo, da je bilo delo tiskano v Jugoslaviji in da je prišel še honorar, gotovo večji, kot bi ga dobil v zamejstvu… Če pa se takšna oseba slučajno znajde na Leljakovem seznamu, jo skušamo opravičiti takole: “Saj so na objavljenem seznamu tudi ugledni nasprotniki komunističnega režima … To in veliko število sodelavcev (kakih 30.000) nas usmerja k previdnosti pri branju in spodbuja, da na “sodelavce” gledamo s prizanesljivim očesom… ” Tako smo lahko prebrali v enem od slovenskih časopisov. Ob tem bi rad pripomnil: Nihče nima pravice nikogar obsojati, saj ne poznamo ozadja, zakaj je z nekom bilo tako. S tem se strinjam! Ne strinjam pa se s tem, da so to delali nekateri iz koristoljubja – uslugica za uslugo. Prav ti seznami pa nam bi lahko že enkrat odprli oči, zakaj so pri UDBI bili takoj informirani o stvareh, o katerih bi tedaj bilo bolje, da ne bi bili. Ali: zakaj je tedaj UDBA kmalu po nekem dogodku izvedela vse, kaj se je tu in tu dogajalo in kdo vse je bil tam? Sprašujem se: ali naj res na takšne “ugledne nasprotnike komunističnega režima” tudi danes gledamo s prizanesljivim srcem? Gotovo jih ne bomo sovražili! Vendar zavedamo pa se lahko, kakšne značaje ti “ugledni nasprotniki komunističnega režima” imajo in na kakšen način so iskali in še iščejo osebno koristoljubje! Napočil je že čas, da Slovenci tudi o tem končno lahko spregovorimo!
Ambrož Kodelja
V premislek / Piše: Ambrož KODELJA
