Kako k novi enotnosti politične desnice?
Slovenci smo se združili v bolečini in sočutju zaradi umora sedmih starejših bolnikov, zločina v ljubljanskem Kliničnem centru, ki naj bi ga povzročil zdravnik, domnevno prikrit psihični bolnik. Primer je zelo zmanjšal ugled največje in najpomembnejše zdravstvene ustanove v Sloveniji, njenega vodstva in posredno celotnega zdravstva, dobiva pa čedalje večje razsežnosti izredno boleče in škodljive afere.
V politiki se v prejšnjih dneh ni zgodilo veliko novega, nepričakovanega. V Sloveniji se namreč v bistvu v družbi in državi neprekinjeno soočata programa in strategiji obeh idejnopolitičnih blokov, levega in desnega, ki pa jih tvorci zelo počasi prilagajajo sicer zelo nujnim reformam in drugim potrebam državljanov. Delo vlade je, denimo, zdaj precej oteženo zaradi sporov med ministri oziroma v koaliciji glede prodaje ali sistema prodaje državnega premoženja, posebej zelo pomembne družbe Telekom Slovenije. Tudi v vladi obstajajo različni pogledi o razmerah na vrhu slovenskega pravosodja, pa o stališčih do opozicije, pri čemer je Janez Janša pogosto najbolj citirana oseba.
Predsednika vlade Mira Cerarja, ki javnost rad prepričuje, kako je izvršilna oblast čedalje boljša in uspešna, je pred dnevi z mnogimi argumenti prepričljivo zanikal predsednik Računskega sodišča, Tomaž Vesel. Vlado je opozoril, da bi morala končno zelo nujno začeti izvajati reforme na raznih področjih, najprej zdravstveno in pokojninsko. Zmanjšati je treba del državne uprave in zelo visoke plače raznih funkcionarjev, vključno z dodatki, ki niso zasluženi. Vlada naj prenovi kadrovsko politiko in ugotovi, ali je raven socialne države spričo krize in finančnih dolgov še primerna. Predsednik Računskega sodišča je politiko in javnost opozoril, da država za plače javnih uslužbencev porabi 11% proračunskih izdatkov letno. Dolg države, preračunan na vsakega prebivalca Slovenije, je lansko leto znašal 14.600 evrov. Vsak delovno aktiven državljan pa je bil zaradi javnega dolga lani zadolžen za več kot 37.600 evrov.
Na politični desnici pa si SDS predsednika Janeza Janše najbolj prizadeva, da bi se politično ponovno opomogla in uveljavila. V stranki se trudijo za nov dogovor o tesnejšem sodelovanju s sorodno stranko, Novo Slovenijo, krščanskimi demokrati, predsednice Ljudmile Novak, za kar naj bi kmalu posredoval tudi predstavnik Evropske ljudske stranke. Nekateri so za vodilno vlogo SDS na politični desnici, toda brez Janeza Janše. Obstajajo mnenja, da za vnovičen politični vzpon slovenske desnice ne potrebujemo nobene nove politične stranke, po prepričanju drugih pa bi, potem ko je samo SDS na preteklih izrednih parlamentarnih volitvah in s predsednikom Janezom Janšo v zaporu izgubila okoli 100.000 volivcev, potrebovali vsaj eno novo politično stranko na desnici. Vodil naj bi jo Janez Šušteršič, uspešen minister v drugi vladi Janeza Janše. Ivo Hvalica, nekdanji poslanec SDS, sicer pravi, “da izstopa iz stranke ni nikdar obžaloval. Vse, kar se je v poznejših letih dogajalo v stranki in okoli mojega večnega predsednika – naj spomnim, 15. maja je minilo 22 let, odkar je bil na litostrojskem kongresu izvoljen za predsednika stranke –, me v tej odločitvi potrjuje. Kot sem se pozanimal, je Janez Janša vodja stranke z najdaljšim stažem v Evropi”. Nekdanji poslanec Ivo Hvalica je ocenil tudi predsednika vlade Mira Cerarja. O njem pravi, “da je povsem v redu fant, a v realnem sektorju ni zaslužil niti ene plače, takšni ljudje pa ne morejo vedeti, kaj je življenje. Niso se dotaknili nobenega od stvarnih problemov”.
Glede vloge Janeza Janše v slovenski politiki, na območju desnice, pa povsem drugače razmišlja ekonomist in politični analitik Bernard Brščič. Tole je zapisal v reviji Reporter: “Stranka SDS po mojem možnosti za rast nima. 30 let laži, podtikanj, medijskih izmišljotin in montiranih političnih procesov je Janeza Janšo priskutilo večini slovenskih volivcev in s tem zamejilo doseg stranke. Menim pa, da je zmotno iskanje rešitve omejitev SDS v zamenjavi predsednika. Nasprotno, s SDS brez Janeza Janše ne bo nič. On je stranka. Znaten del volivcev voli SDS izključno zaradi Janeza Janše in v njem vidi varovalo pred popolno prevlado neosocializma v Sloveniji. Takšno zaznavo Janeza Janše kot edine nevarnosti, upoštevajoč neprestane napade nanj, imajo tudi na politični levici. Jaz torej odgovora na vprašanje hkratnega prekletstva in blagoslova Janeza Janše za SDS in slovensko desnico nimam”.
Sicer pa je kronika dogajanj v Sloveniji zmeraj bogata in raznolika, odnos ljudi do košaric novic pa različen, saj gre od zanimanja pa do popolne ravnodušnosti. V javnih občilih je še vedno objavljenih veliko prispevkov o 70. obletnici konca druge svetovne vojne, pa o narodni pomiritvi in spravi v Sloveniji. V Slovenskem času, Časniku za družbo in kulturo, ki je priloga katoliškega tednika Družina, je Brane Senegačnik v svoji kolumni zapisal tudi: “Nekoč so bile strokovnost, Združena Evropa in prihodnost. Tako polno jih je bilo, da se skoraj ni dalo misliti, kam neki so šle? Nekoč je bila revolucija, potem je nekaj časa ni bilo in sedaj spet je. In spet so povsod rdeče zvezde, Tito, OF in socializem, da se še dihati ne da. Kaj neki je vse to, da lahko kar tako izgine in pride? In kaj neki so ti in ti, eni in isti ljudje, ki govorijo zdaj to in zdaj ono, in so zmeraj tu, in zmeraj tako ali drugače na oblasti”.
Glede bližnjih pomembnejših dogodkov navajamo, da bo predsednik vlade Miro Cerar proti koncu meseca obiskal sv. očeta v Vatikanu. Od obiska in morebitnih pogovorov zlasti katoliški del našega narodnega občestva veliko pričakuje. Premier je z obiskom pri papežu predhodno seznanil slovenske škofe. Ob bližnjem obisku se naša javnost z zagrenjenostjo spominja, da je nekdanja premierka Alenka Bratušek svoj obisk pri papežu kasneje izrabila za grob napad na slovenske škofe in Cerkev, kar je uporabila v kampanji za svojo izvolitev v Državni zbor.
Predstavniki Gibanja 13. maj javnost in dele politike v tem mesecu seznanjajo z domoljubno in protifašistično organizacijo Tigr. Pripadniki le-te so se 13. maja leta 1941 na Mali gori pri Ribnici prvi v Sloveniji spopadli z okupatorjem in zato njihov boj pomeni simbolni začetek vseslovenske vstaje. Da so Tigrovci prvi začeli oborožen boj proti fašizmu, je v Ajdovščini partizanom in vrhovom uradne slovenske politike ponovno zelo jasno povedal tudi akademik in pisatelj Saša Vuga. Gibanje 13. maj bo parlamentu kmalu predlagalo, da 13. maj, zaradi deleža in vloge organizacije Tigr v boju proti okupatorjem, razglasi za nov državni praznik.
Pa še obvestilo, da bo v četrtek, 28. maja, v prostorih Državnega sveta v Ljubljani ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne znanstveni posvet z naslovom Leto 1945 – 70 let potem. Prirejajo ga Študijski center za narodno spravo, društvo Nova slovenska zaveza, Slovenski katoliški izobraženci in Zbor za republiko. Na posvetu bodo prisluhnili tudi zgodbam pričevalcev, ki jih je vojni in povojni čas odločilno zaznamoval.
Marijan Drobež
