Cvetlični samospevi z vrtov svetega Frančiška, koncert Dekliškega pevskega zbora Igo Gruden na Kostanjevici

Piše: JK

Vsako leto nas – poleg festivala vrtnic – že kar nekaj časa v maju na Kostanjevico vabi glasbeni cikel Glasba z vrtov svetega Frančiška. V njem lahko vedno znova prisluhnemo nekaterim vrhuncem slovenske in tuje (pretežno) komorne glasbe v organizaciji Kulturnega doma Nova Gorica, ob podpori občine in frančiškanskega samostana. Na dokaj “lasvegaškem” kulturnem ozadju območja je to nadvse dobrodošla osvežitev – toliko bolj zato, ker sta tako stara samostanska jedilnica kot cerkev na Kostanjevici, kjer se koncerti ponavadi odvijajo, akustično izjemna prostora – tako pride glasba v vsem svojem bogastvu in izbrušenosti res lepo do izraza.

V torek, 12. maja, ob 20. uri smo lahko prisluhnili Dekliškemu pevskemu zboru Igo Gruden, ki mu dirigira Mirko Ferlan, na klavir ga je spremljal Matjaž Zobec Slama, ob tej priložnosti pa so se mu pridružili tudi nekateri moški glasovi: Tomaž Grassi kot tenor ter Borut Štoka in Manuel Sedmak kot basbaritona. Zbor deluje že petnajst let in se posveča zelo raznolikim glasbenim zvrstem. V zadnjih letih svoje koncertne sporede radi zasnujejo na določeno temo; tako so se lansko leto posvetili Pergolesijevi sekvenci Stabat Mater, letos pa so pozornost posvetili samospevu (Lied). Ta glasbena oblika se je v 19. stoletju razcvetela najprej v Nemčiji, nato pa se razširila po svetu. V obliki je v ospredju romantično umetnikovo vračanje h koreninam, izročilu in naravi – odtod tudi naslov koncerta Vonj po cvetju, ki lepo soglaša z majskim dogajanjem na Kapeli. Samospev je hitro dobil tudi svoje zborovske priredbe in odmeve – in te so nas vodile skozi ta večer. Vmes so moški glasovi predstavili še nekatere solistične skladbe. Koncert je kitila prav avdiofilska vokalnotehnična izjemnost; poslušalec se ni mogel nasititi že samega zvoka in se je šele v drugem koraku sploh posvetil sami glasbi in njenemu sporočilu. Na sporedu so bile skladbe nemških, slovenskih, angleških in francoskih umetnikov. Navdušeno občinstvo je ob koncu zasedbo z bučnim in vztrajnim aplavzom skorajda prisililo še v “bis” ene od izvedenih Schumannovih skladb. Samospev kot ena načeloma zahtevnejših glasbenih zvrsti je zaradi prikazane odličnosti celo manj glasbeno oblikovanim posameznikom, med katere spadam, pričaral nepozabno glasbeno in srčno doživetje.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme