Zvezo je treba pomladiti in nadgraditi!

Pogovor / Salvatore Ferrara, predsednik deželne zveze UCSI

Salvatore Ferrara je že dve leti predsednik deželne zveze UCSI (Unione stampa cattolica italiana, Zveza italijanskega katoliškega tiska), v kateri smo člani tudi nekateri, maloštevilni, slovenski časnikarji. Pred dvema tednoma je bilo v Rimu zasedanje državnega sveta zveze UCSi, ki sta se ga iz naše dežele udeležili podpredsednica deželne zveze UCSI Tiziana Melloni iz Trsta in članica upravnega odbora državne zveze Luisa Pozzar, prav tako iz Trsta, čeprav je po rodu iz Tržiča.

Salvatore Ferrara sodeluje z Ivanom Bianchijem, skupaj urejata spletni dnevni časopis Il Goriziano, ki je danes zelo uveljavljen, sodelujeta pa tudi v krajevni cerkvi v Ronkah, še posebej v župniji sv. Lovrenca, kjer je zadnja leta stanoval in deloval pokojni don Renzo Boscarol, čigar dostojna naslednika sta. Ko jima to omenim, sta ponosna, zavedata pa se tudi odgovornosti, prav zato sta tudi prevzela revijo Iniziativa Isontina, ki bi sicer propadla, saj so starejši člani omagali, nekateri pa že pomrli.

Salvatore in Ivan sta vesela obiska v Ronkah, v župnišču sv. Lovrenca, kjer običajno delata, jima družbo dela, ko more, seveda, don Ignazio Sudoso, sedanji župnik, ki je dlje časa deloval na goriški nadškofiji in ga že vrsto let poznamo. Veseli so mojega obiska. Ves čas pogovora s Salvatorejem brnijo telefoni, neposredno izvem, da je padel župan v Gradežu, da so jih klicali z mejnega prehoda Rožna Dolina, a se ni dobro razumelo, zakaj (na obisku sem bil 27. septembra letos). “Morda bo kaj novega z migranti,” navržem in Ivan že kliče nazaj, a se ne javi nihče.

Migranti, prebežniki, tujci, prišleki in vse, kar je v zvezi z njimi, so tematika, ki najbolj žuli vsakega kristjana, ki je to zares, saj je nedostojno, kako se ravna z njimi. In Ivan in Salvatore sta kristjana, ki delata, trdo delata.

Salvatore Ferrara mi pove, da je spremljal zasedanje državnega sveta UCSI prek spleta, saj ima delovne obveznosti, poleg časnikarskega dela namreč pomaga domačim tudi v njihovi piceriji v Tržiču, očeta je namreč izgubil že pred leti.

“Šlo je za zelo pomemben sestanek, saj si sedanji državni predsednik zveze UCSI Vincenzo Varagona zelo prizadeva, da bi pomladil članstvo zveze, predvsem pa, da bi lahko naša zveza postala dejavna članica v t. i. tretjem sektorju, se pravi, da bi imela pravne osnove in bi tako lahko sodelovala na javnih razpisih za financiranje. Kot si ti kot predsednik deželne zveze UCSI pred dvema letoma pravilno dejal, ko si me nagovoril, naj sprejmem predsedstvo, je pomembno, da v naše vrste povabimo in privabimo predvsem mlade člane, ki se prepoznavajo v krščanstvu, demokraciji in so pripravljeni v današnji družbi javno nastopiti kot kristjani,” pove Salvatore, ki je tudi izrazil hvaležnost, da sta ga v Rimu na sestanku predstavljali Tiziana in Luisa. Na sestanku so tudi govorili, da bi zveza UCSI morala imeti še neko vzporedno pravno osnovano društvo, ki bi upravljalo denar, prispevek od davka pet tisočink namreč ne zadostuje več za normalno delovanje, kot tudi ne sama članarina: “Sam veš, da nas ni veliko, danes so minili časi društev in zvez, a vendar moramo vztrajati. Sam sem vesel, da mi stojita ob strani Christian Seu kot tajnik in Matevž Čotar kot blagajnik, starejši pa itak pomagate in ste prisotni, a danes moramo gledati naprej.” Ferrara še pove: “Deželna zveza UCSI sodeluje pri prirejanju strokovnih posvetov, tudi z Državno časnikarsko zbornico, v Trstu zelo dobro sodelujemo s središčem Veritas, v katerega se je iz Bruslja vrnil naš duhovni pomočnik p. Luciano Larivera, imeniten duhovnik, predvsem pa človek, ki zna tkati vezi in ima ogromno znanje. Se spomniš, kako smo skupaj z Novim glasom priredili niz posvetov? To moramo nadaljevati in medse privabiti nove člane!”

Vprašam ga še, kako bo letos s t. i. “šolo za mlade časnikarje” v Assisiju, ki jo tudi letos prireja UCSI. V bistvu gre za intenzivni konec tedna, ko se v Assisiju zberejo predvsem zelo mladi časnikarji in iz prve roke izvejo, kako to gre v t. i. “velikem svetu”. Na ta tečaj smo pred leti pri Novem glasu že poslali Matevža Čotarja in Anastazijo Pertot.

“Tudi letos računam, da pošljete koga tudi vi z Novega glasa, saj je deželna UCSI pomembna prav zato, ker ste med nami tudi Slovenci. Izkoriščam priložnost, da vse slovenske časnikarke in časnikarje, pa tudi pripravnice in pripravnike povabim, naj se včlanijo v UCSI, saj je to pomembno, zelo pomembno!” mi še naroča Salvatore Ferrara, ko vidim, da sem se že preveč časa zadržal.

Ob odhodu povem don Ignaziu Sudosi, Ivanu in Salvatoreju, da sem vesel, ker smo se srečali v uradu, kjer je delal don Renzo Boscarol, ki ga vsi štirje pogrešamo.

“Ja, nekaj pa pogrešam, pa saj veste, ne?” še rečem ob odhodu in vsi se zasmejimo iz srca. Vsi pogrešamo namreč delovno mizo don Renza Boscarola, na kateri je bilo toliko časopisov, revij in knjig, da ga nisi videl, ko si vstopil, ko je sedel pri njej in tipkal na tipkalni stroj …