Žuboreč, kristalno čist slap sveže ustvarjalnosti
Nenapisano, a od mnogih prejšnjih uspehov kleno potrjeno pravilo je, da se v Kulturnem centru Lojze Bratuž, enem izmed pomembnih kulturnih hramov slovenskega življa v Gorici, ob okroglih obletnicah postavi na oder opereta. To je glasbeno-gledališki žanr, ki v svojem eklektičnem izrazu združuje prav vse tiste raznolike sestavine, ki žlahtnijo naše kulturno življenje na Goriškem. V njej se glasbeni deli prepletajo s pevskimi, plesnimi in gledališkimi. To pa je vse tisto, kar naša narodna skupnost skrbno goji in katerega začetki segajo že v davnino. Zato je samo po sebi umevno, da se je Kulturni center Lojze Bratuž, kljub finančni krizi, ki jemlje dih in moč našemu delu, tako pogumno odločil, da častitljiv zlati jubilej obeleži s postavitvijo operete. Spet se je ta odločitev pokazala kot izredno posrečena, čeprav zahteva od organizatorjev in izvajalcev izrednega truda, vztrajnosti in požrtvovalnosti. Vse to pa daje tudi ogromno zadoščenja, kar se je izkazalo na samem premierskem večeru, v petek, 12. oktobra 2012, ko je na velikem odru KCLB ob uglednih gostih, med katerimi sta bila ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak in generalni konzul Republike Slovenije v Trstu Dimitrij Rupel, zaživela v vsem sijaju, ki ga premore ta umetniški žanr, ki je lahkoten, a ne tudi lahko izvedljiv, kot bi morda kdo napačno mislil, opereta Pomladanska parada izpod peresa plodovitega avstrijskega glasbenika Roberta Stolza (1880-1975), zadnjega velikega mojstra operetnih del. Libreto sta podpisala Ernest Marischki, ki je umrl, preden ga je končal, in Hugo Wiener, ki ga je po njegovi smrti dokončal. Opereto je za to priložnost iz nemškega izvirnika prestavil v slovenski jezik in dogajanje z Dunaja prenesel v Gorico, nekdanjo avstrijsko Nico, tržaški pesnik prof. Ivan Tavčar, ki je že poskrbel tudi za prevod Grofice Marice Emmericha Kalmana, operete, ki je na goriškem odru l. 2009 proslavila 50-letnico Zveze slovenske katoliške prosvete. Tudi tokrat se je moral Tavčar “spopasti” s pastmi, ki jih predstavlja besedilo zaradi ritmičnih pravil. Spet je delo suvereno opravil. Kakor je suvereno, disciplinirano in odločno, kot je njemu lastno, “vihtel” dirigentsko paličico Hilarij Lavrenčič, naš talentirani pevovodja in glasbenik, ki je kot korepetitor v tržaškem gledališču Verdi poklicno že velikokrat sodeloval pri operetnih postavitvah in se srečal tudi s tem delom, ki je bilo v Italiji postavljeno na oder samo v tržaškem Verdiju. Lavrenčič je sicer stalen, izredno dragocen dirigent vseh uspešnih operetnih uprizoritev v KCLB in je tudi tokrat izkazal ves svoj priostreni čut in smisel za ritmične poudarke in vso svojo spretnost v izoblikovanju zvočnih odtenkov. Te je iz svojih glasbil izvabljal 41-članski orkester ArsAtelier, ki deluje v Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel in je nastal po zamisli nedavno, prerano preminulega prof. Silvana Kerševana, ravnatelja te goriške glasbene šole. V njem sodelujejo slovenski in italijanski že uveljavljeni, pa tudi mladi glasbeniki iz širšega goriškega, tržaškega in čezmejnega prostora. Poleg njih je Lavrenčič vodil 39-članski združeni zbor, sestavljen iz pevcev MePZ Hrast – Doberdob, Lojze Bratuž – Gorica, F. B. Sedej – Števerjan, Štandrež, Rupa-Peč, MoPZ Štmaver in DVS Bodeča neža – Vrha Sv. Mihaela. Pevci so z glasovno zlitostjo in igralsko aktivnim nastopom prispevali k živahni, barviti podobi celote. Pomladno svežino je po odru v vlogi šolarčkov razpršil 26-članski otroški zbor Veseljaki iz Doberdoba pod vodstvom Lucije Lavrenčič Terpin. Pod taktirko Hilarija Lavrenčiča so zapeli tudi solisti, ki jih je bilo kar nekaj, saj ta Stolzeva opereta predvideva nekaj uravnovešenih pevsko-igralskih parov. Glasbeno radoživost je dopolnjeval Pihalni orkester Ricmanje pod vodstvom Aljoše Starca. Vso to pisanost je v gledališki voz vpregel režiser Jože Hrovat, član SNG Nova Gorica, ki mu je vodstvo KCLB zaupalo režijske vajeti. Sam je ta izziv rad sprejel, a z velikim občutkom odgovornosti, saj se je kot režiser ljubiteljskih gledaliških skupin – v štandreškem dramskem odseku je od l. 2004 do danes ustvaril nekaj posrečenih uprizoritev – prvič soočil z opereto, zapletenim odrskim zalogajem, zaradi katerega je prebedel marsikatero nočno urico ob skrbi, kako bo vse čim bolje izpeljal. Sedaj lahko prepričano zatrdimo, da mu je nelahki podvig odlično uspel in da sta bila z Lavrenčičem izvrsten tandem, saj sta vsak s svojega zornega kota poskrbela, da so prišli do izraza tudi drobni detajli, ki napravijo zelo všečno in seveda kakovostno celoto, ki nima kaj dosti zavidati poklicnim odrskim postavitvam. Po Stolzovem izredno spevnem in dopadljivem glasbenem valovanju, od sanjavih valčkov do strumno zvenečih koračnic, spominjajočih na avstro-ogrske cesarske čase, in celo do “swingovsko” nadahnjenih intermezzov, odražajočih melodije muzikalov, so nas poleg glasbenikov in zbora popeljali posrečeno izbrani solisti iz naših logov, katerim se je pridružil gost Sebastjan Podbregar, ki je že sodeloval pri opereti Grofica Marica. Pri Pomladanski paradi so za zaplet in razplet vsebinskih zgodb, v katere so vpleteni trije zaljubljeni pari, “krivi” sladki rogljički. Vanje je namreč, po nasvetu Marike, Daniele, vajenec v slaščičarni pri njeni teti Terezi, skril partituro koračnice Willija Sedlmeierja, podporočnika četrtega pehotnega cesarskega regimenta, dirigenta in skladatelja, da bi preko cesarjevega namestnika skladba prišla do samega cesarja. Potem ko je njeno izvedbo strogo prepovedala grofica Klotilda, saj je izvedba koračnice skalila popoldanski počitek nadvojvodinje Annunziate, ki je zaradi tega jezna odvihrala iz Gorice.
Mlado podeželsko dekle Mariko, ki pride iz Doberdoba v Gorico, da bi obiskala teto Terezo, gospodinjo slavne goriške slaščičarne, h kateri prihaja po rogljiče sam dvorni svetnik in tajnik cesarjevega namestnika, Neuwirth, in nehote zakuha vse nevšečnosti, vključno z domnevnim atentatom na cesarjevega namestnika, je z mladostno svežim sopranskim glasom in igralsko sproščenim, pristnim izoblikovanjem vloge poosebila Julija Kramar, v glasbenih krogih v Sloveniji dobro poznana pevka, ki je sicer svojo pevsko pot začela pri nas. Po Hrovatovih režijskih nasvetih so njen mladostni pristop do interpretacije vloge, njena naravna preprostost in pristna odrska prisotnost očarali publiko. Njenega, včasih malce nerodnega zaročenca Willija, ki ji ga enigmatično napove na sejmu kupljeni horoskop, je mestoma v prav komičnem tonu odigral in odpel tenorist Nikolaj Pintar. Tudi on je že nastopal v operetah. Drugi mladi par zaljubljenih golobčkov, operne pevke Hansi Gruber in poročnika Gustla von Laudegga, zvezi katerih ostro nasprotuje koristolovska Gustlova teta Klotilda, sta v sladkosti ljubezenskih klic ovila že prej omenjeni Sebastjan Podbregar in Mojca Milič. V delu sta imela nekaj omamnih duetov, ki sta jih s čistima, prodornima glasovoma znala dobro izkoristiti in pod režiserjevim vodstvom tudi igralsko poudariti. Bolj zrel par, ki svojo ljubezen bolj sramežljivo izkazuje, sta v domačo toplino odela Alessandra Schettino-Tereza, ki se je tokrat izkazala tudi v prepričljivem igralskem izrazu, in Martin Srebrnič kot njen galantni, včasih malce v zadregi se opotekajoč oboževalec Neuwirth. Pravi smeh in spontan aplavz vzbujajočo karikaturno pojavo, ki zaljubljeno zre v Mariko in se trese pred morebitno kaznijo, je z likom furlanskega vajenca Danieleja, ki se izraža tudi v furlanščini, ustvaril basist Manuel Pintar in s svojim igralskim nastopom prav prijetno presenetil gledalce. Ti so svoje odobravajoče mnenje podkrepili s prisrčnim ploskanjem, ki se je sicer oglašalo po vsakem intimnejšem duetu ali po razkošnih skupinskih prizorih. Ti pa se niso zaiskrili samo zaradi dobrega in zvočno polnega zborovskega petja, ampak tudi zaradi plesnih točk, ki so jih pričarali lahkotni koraki kot metuljčki prikupnih baletk, Lare Devetak, Ivane Fajt, Veronike Terpin, Sanje Vogrič iz baletne šole Giselle, in Jane Tabaj iz plesne šole Tersicore, pod zavzetim vodstvom koreografinje Caroline Bagnati, stalne gostje operetnih uprizoritev v KCLB. Koreografinja je z vztrajno vadbo v plesni ritem zvabila tudi najbolj “olesenele” nastopajoče in s tem prijetno popestrila vizualno podobo. Sodnika von Laudegga, ki ga je dolga leta po svoji volji “sukala” ukazovalna, nergaška žena grofica Klotilda, je najprej kot smešno nebogljenega pokorneža, potem pa moža, odločnega se znebiti ženinega utesnjujočega jarma, izrisal Marko Černic. Trdosrčno Klotildo je v ostre obrise odela Marinka Černic. Prizorček na sodišču bi sicer, kljub njuni prizadevni igri, dobil drugačno komično razsežnost, ko bi bili ti dve vlogi dodeljeni najboljši igralski dvojici na goriškem, pa tudi širšem ljubiteljskem gledališkem obzorju, Majdi Zavadlav in Božidarju Tabaju, ki mu je bila drobna vloga Mittermeierja, Willijevega vojaškega strežnika, malce utesnjujoča. Avstro-ogrskega cesarja Franca Jožefa, ki kot antični deus ex machina razreši vsebinsko štreno, je dostojanstveno, v prijetni Marikini družbi očetovsko ljubeznivo, prikazal basist Goran Ruzzier, ki je bil kot naročen za to vlogo. Njegov veličastni prihod v dvorano ob zvokih avstro-ogrske himne so gledalci sprejeli stoje (!) in se tako realistično vpletli v odrsko iluzijo. Ob imenovanih so manjše, a zaradi režiserjevih nians učinkovite vloge izoblikovali David Mugerli kot prodajalec horoskopov in policaj v družbi Gabrijela Langa, Mojca Dolinšek kot tankovestna učiteljica, ki svoje učenke in učence pelje na obisk k cesarju – z otroško ljubko neposrednostjo so jih upodobili člani OPZ Veseljaki –, Egon Cijan kot gostilničar v gostilni Pri Lojziču (pred leti zelo priljubljeno gostišče na Placuti), Marjan Breščak kot cesarjev služabnik Ketterl – režiser mu je duhovito potisnil v roke nočno posodo – za cesarja, seveda! – in Marko Brajnik kot cesarjev pribočnik. Izreden prispevek k uspešni postavitvi operete je dal scenograf Aleksander Starc. Zelo premišljeno je izkoristil vsak meter razpoložljivega prostora na odru KCLB, ki mu je prednji del odškrnila odprtina za orkester. Kljub temu je Starcu uspelo komorne prizore prikazati v ospredju za črno zaveso, ki se je spuščala ob igranju orkestra. Sploh so se scenski elementi ob menjavi prizorišč brez zastojev pojavljali na odru med glasbenim izvajanjem. Tudi po Starčevi zaslugi je zelo učinkovito izzvenel uvodni prizor živahnega vrveža Andrejevega sejma na goriškem Travniku s cerkvijo sv. Ignacija in bližnjimi palačami ter goriškim gradom nad njimi na desni strani odra in z vrtiljakom s konjički v ozadju. Scenski elementi v sivorjavem barvnem tonu so ustvarjali videz stare fotografije, utrinka iz minulih dni. To se je popolnoma ujemalo z režijskim konceptom, po katerem se je vsak markantnejši prizor končal v kratkotrajni statični drži, kot bi ga ujeli v fotografijo. Zahtevno delo odbiranja primernih kostumov, ki bi odražali modne utripe z začetka dvajsetega stoletja, je tankovestno opravila Nevenka Tomaševič, vodja šiviljske delavnice v SNG Nova Gorica. Pri izbiranju kostumov, ki so jih blagovoljno posodili Opera in Balet Ljubljana in SNG Nova Gorica, s katerim naš Center plodno sodeluje že veliko let, so ji pomagale Marija Vižintin, Irena Ferlat in Eva Tomaševič. Za rekvizite so bile zadolžene Tamara Kosič, Betty in Bogdana Maraž. Korepetitorsko delo sta opravili Beatrice Zonta in Neva Klanjšček. V zaodrju sta pozorno spremljali odrsko dogajanje šepetalki Katja Dorni – tudi natančna asistentka režije – in Marinka Leban, dolgoletna sodelavka dramskega odseka PD Štandrež. Scenografu Starcu so pomagali odrski delavci Jurij Hlede, Matjaž Pintar, Matija Klanjšček, Jernej Kerševan in Niko Di Battista, odrski rekvizitorji pa so bili Ivan Vinciguerra, Jurij Faggiani in Francesco Tomadin. Lučne efekte, ki so po režiserjevih občutkih ustvarjali čarobne svetlobne odtenke in z vsebino skladno ozračje, sta uresničila David Vizintin in Niko Klanjšček. Katja Bresciani je bila glasbeni asistent. Igralcem je z zalisci, predvsem pa z masko predrugačila obraze – še posebno izrazito Goranu Ruzzierju kot Francu Jožefu – maskerka Maura Delpin, ki je ta poklic dolgo let opravljala v novogoriškem gledališču. Pomagali sta ji Liza Terčič in Monika Zajšek. Za pričeske je poskrbela Erika Leban.
Temu dolgemu seznamu moramo pripisati še dve osebi, ki sta veliko napornih ur vložili v organizacijo in uresničitev tega zahtevnega glasbeno-plesno gledališkega dogodka: to sta predsednica KCLB Franka Žgavec in njena desna roka Tamara Kosič.
Ob premieri je izšel gledališki list, na naslovnici katerega je Marika, kot si jo je zamislila ilustratorka Danila Komjanc. V njem so poleg seznama nastopajočih in podatkov o avtorju in opereti zapisa predsednice KCLB Franke Žgavec in režiserja Jožeta Hrovata ter kopica lepih barvnih fotografij z vaj, ki jih je naredil časnikar Novega glasa Danijel Devetak.
Vsem se iz srca zahvaljujemo vsi, ki smo bili na premierni uprizoritvi deležni enkratnega, približno dve uri trajajočega čudovitega umetniškega užitka in lepih sprostitvenih trenutkov, ki nam jih večkrat ne znajo nuditi niti poklicne gledališke ustanove in ki se bodo zapisali z zlatimi črkami v zgodovino pestrega delovanja našega Kulturnega centra Lojze Bratuž. Kdor se ni še prepustil tej očarljivi operetni vabi, lahko stori to na ponovitvah, ki sta na sporedu še v četrtek, 18., in v nedeljo, 21. oktobra.
Iva Koršič
Ob 50-letnici Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici / Premiera operete Pomladanska parada
