Življenje v vesolju

V razmislek

Tudi med neukimi ljudmi nanese včasih pogovor na vprašanje, ali so v vesolju še druga živa bitja poleg nas. Tu ne mislim na viruse, ampak na razumna bitja, ki poznajo dobro in zlo in se svobodno odločajo. Nekateri se ogrevajo za hipotezo, da v ogromnem vsemirju ne moremo biti sami, ampak imamo na bogvedi kateri zvezdi družbo, ki nas spremlja na poti. Zagovorniki morebitnih sopotnikov pa niso našli do zdaj še nobenega dokaza. Planete v sončnem sistemu so že vse natančno pregledali in se ni našlo nič zanimivega. Nekaj možnosti bi bilo na Saturnovem satelitu Titanu, kjer so razmere precej podobne prvim dobam na naši Zemlji. Težava je sicer mraz, a tudi ta ni neznosen in mogoče je najti topla vulkanska območja. Tam nastajajo preproste organske snovi, zato življenja ne moremo odpisati.

ŽIVLJENJE IZ VESOLJA

Nastajanje organskih snovi na drugih nebesnih telesih je sprožilo tudi razpravo, ali se je prvo življenje začelo na Zemlji ali je prišlo iz vesolja, posebno ob trkih s kometi in asteroidi. Leta 2014 so Japonci poslali vesoljsko plovilo proti asteroidu Ryugu. Po treh letih je prispelo tja in poldrugo leto preučevalo njegovo površje. Leta 2020 se je plovilo vrnilo na Zemljo z vzorci asteroida. Japonski znanstveniki so v drobcih odkrili predbiotske molekule, ki bi bile lahko gradniki aminokislin in drugih organskih spojin. To je bil dokaz, da osnovni gradniki živih bitij lahko nastanejo tudi drugod v vesolju. Dalo je novega zagona zagovornikom teorije, da so živa bitja prišla na Zemljo z zvezd. To domnevo naj bi okrepila ugotovitev, da v naših celicah niso najbolj zastopane tiste prvine, ki jih je na Zemlji največ. Ko bi organska snov nastala na Zemlji, bi bilo to logično. V resnici najdemo v celicah živih bitij največ vodika, ogljika, kisika in dušika, to se pravi prvin, ki so značilne za zvezde. Torej se misel, da smo padli z zvezd, vsiljuje kar sama. Organske snovi, ki krožijo po vesolju, so se usedle tudi drugam in ne le na Zemljo, zato je čisto možno, da se je ob ugodnih razmerah razvilo življenje tudi drugje. Domnevo še podkrepi teorija, ki jo je izdelal astronom in kozmolog Fred Hoyle. Trdi namreč, da je štiri milijarde let in pol, kolikor je pač stara Zemlja, premalo za celoten razvoj od preproste organske molekule do človeka. Tak razvoj potrebuje daljši čas in ta čas najdemo v vesolju, ki je od velikega poka do zdaj imelo od 15 do 20 milijard let časa. V tem dolgem obdobju so nastale prve organske snovi in enocelični organizmi, ki so iz vesoljskega prostora padli tudi na Zemljo. Nekateri so prepričani, da se to dogaja kar naprej in da še vedno iz vesolja dežujejo novi organizmi, med njimi nalezljive bolezni. V primerjavi s starostjo vesolja bo imela Zemlja kratko življenje in človeški rod še krajše. Predvideno je, da bomo izumrli zaradi onesnaženja, strupov, pomanjkanja surovin, lakote in bolezni. Ameriški paleontolog Dougal Dixon trdi, da bo človek pred izumrtjem iztrebil večino velikih sesalcev. Po njegovem mnenju se bodo potem strahotno razmnožili zajci in podgane. Zajci bodo postali veliki kot gazele, podgane pa kot psi in bodo te zajce lovile. Zdi se kot smešnica, a zna biti, da ima učenjak prav. Možno pa je, da bo človek z razumom našel rešitev za ljudi in ne bomo tako žalostno končali, kakor predvideva Dixon.

RAZUMNA BITJA V VESOLJU

Astronomi so začeli že leta 1931 poslušati, ali prihajajo iz vesolja sporočila. Zdaj imajo na razpolago močne radioteleskope, a ujeli niso ničesar, nobenega odziva kakih razumnih bitij. Poleg tega so razdalje v vesolju tako velike, da bi sporočilo do nas potovalo milijone let, in ko bi prišlo, bi tistih bitij in tiste zvezde verjetno ne bilo več. Tudi če opustimo težavo, da sporočila skoraj gotovo ne bi razumeli, bi naš morebitni odgovor prav tako dolgo potoval nazaj, nihče ga ne bi razumel, in ko bi pripotoval tja, bi ne bilo več ne nas ne Zemlje. Vsa ta naprezanja so zato brez smisla.

Mnogi zagovorniki življenja na drugih svetovih so prepričani, da je nemogoče, da bi se vse vesolje vrtelo okoli naše majhne Zemlje, ki je kot zrnce peska v Sahari. Za vernika je to čisto možno, saj Stvarnik samo dahne in nastanejo milijarde ogromnih galaksij, in prav tako samo dahne in se v eni žlički vode nabere toliko molekul, kolikor je zvezd v vseh galaksijah. Stvarnik je lahko na majhnem zrncu sredi prostranstva izvedel poskus. Vodil je razvoj živih bitij do razumnega človeka in mu dal svobodo odločanja za dobro ali zlo. Sklepam, da je bil od tega svojega ljubljenca deležen toliko razočaranj, da česa takega ne bo več tvegal nikjer drugje. Svobodna bitja bi se Očetu gotovo uprla, saj hudič nikoli ne miruje. Potem bi jih bilo treba z očetovsko ljubeznijo odrešiti, a težko verjamem, da bi Bog predvideval še enkrat ponoviti veliki petek. Sicer pa ne moremo vedeti, saj niso naša pota.

Tu bi rad ponovno omenil, kako je absurdno razsipanje ogromnih sredstev za pošiljanje v vesolje vseh mogočih plovil, velikih teleskopov in ladjic s posadkami, brez smisla so tudi drage priprave na ponovno izkrcanje na Luni ali morda na Marsu. Zadostitev čiste človeške radovednosti stane ogromno in preveč. Razočaranje nad tem početjem sem že jasno izrazil v zapisu pred letom dni (glej Novi glas, 4. 8. 2022), zato se ne bom ponavljal. Ko bi vsa sredstva uporabili za raziskave, kako izkoriščati vodik, bi se danes že vsi vozili z avtomobili na vodik, ki je najčistejši vir energije in ga nikoli ne bo zmanjkalo.

Iskalci živih bitij v vesolju niso doslej našli ničesar. Vendar človeka žene radovednost, da bi prodrl vedno globlje med galaksije. Pred dvema letoma so poslali v vesolje ogromen teleskop, težak šest ton, in ga imenovali James Webb. Ta ne kroži okoli Zemlje kakor drugi, ampak okoli Sonca v razdalji 1,5 milijona km od Zemlje. Opazuje v infrardeči svetlobi in pošilja na zemljo zelo jasne fotografije. Poleg tega določa s spektrografom kemijsko sestavo snovi in ugotavlja, iz katerih prvin so zgrajene galaksije. Astronomi, ki Jamesu Webbu sledijo, dajejo navdušene izjave, ki pa se mi zdijo dokaj naivne in se ob njih tudi preprost človek nasmehne. Pravijo namreč, da bomo zdaj morda odkrili, kako je nastalo vesolje in kako smo nastali mi. Morda bodo ugotovili, zakaj je prišlo do velikega poka, ki je povzročil nastanek galaksij in vseh nebesnih teles.

NAKLJUČJE ALI STVARNIK

Poznati vzroke velikega poka bo zelo zanimivo, toda morali se bodo vprašati, od kod se je nagnetla tista ogromna masa, ki je potem počila. Iz niča namreč ne nastane nič in čudež tudi ne more biti, saj ga znanost ne upošteva. Zelo poceni so tudi trditve tistih, ki so prepričani, da je vse plod naključja. Slučajno naj bi nastale vse galaksije, si slučajno postavile pravila gibanja in razvoja, slučajen naj bi bil tudi razvoj življenja od preproste organske molekule do razumnega človeka, ki si je izmislil celo duhovnost, o kateri se ne ve, kaj je. O možnosti, da bi vse uredilo naključje, nam veliko pove tale primer. Skupina biologov je izračunala, da je možnost, da bi približno dva tisoč encimov, ki vodijo delovanje našega telesa, nastalo in se uskladilo samo, enaka možnosti, da bi z dvema kockama, ki bi ju vrgli na mizo petdesettisočkrat zaporedoma, dobili vedno dvanajst pik. Že Albert Einstein se je čudil, kako znanstveniki preučujejo red v vesolju in naravi, ne vedo pa nič o vprašanju nastanka in obstoja. Če pravijo, da ni Stvarnika, bi se morali najprej vprašati, zakaj imamo svet namesto niča, in če pravijo, da izvira vse iz kaosa, bi se morali vprašati, kako da učenjaki odkrivajo kar naprej natančne zakone v fiziki, kemiji, matematiki itn. Paul Davies, angleški profesor za teoretično fiziko, ki je sicer agnostik, trdi, da najnovejša znanstvena odkritja na novo krepijo hipotezo Stvarnika. Znanost ugotavlja, da je vesolje ustvarjalno in je vodilo razvoj do človeškega razuma in do stopnje zavedanja. To pomeni, da mora biti Nekaj in stoji za tem. Celo stari agnostik Voltaire je izjavil, da se vesolje vrti kot ura, zato pa mora biti nekje skrit Urar, ki jo je sestavil in navil. Lahko končam s Pascalovo mislijo: zadnji korak razuma je priznanje, da je ogromno stvari, ki ga presegajo.