Življenje, posvečeno umetnosti
Vest o smrti slikarke Marjance Dakskofler Savinšek je odela v žalost vse, ki smo jo na Goriškem poznali in cenili njeno ustvarjalnost; spomin na njeno odmevno razstavo, ki ji jo je v sklopu povezav s Slovenci po svetu pripravila leta 1989 Zveza slovenske katoliške prosvete v Deželnem avditoriju v Gorici, je še danes zelo živ. Umetnica se je s tega sveta poslovila v mrzlem nedeljskem večeru, 25. februarja 2018, v bližini Pariza, v kraju Voisins-le-Bretonneux, kjer je živela zadnja leta.
Marjanca Dakskofler Savinšek se je rodila 19. novembra leta 1919 na Jesenicah. Mati je bila domačinka, služila je pri lastnikih jeseniške železarne, oče pa je bil ugleden srbski oficir, tudi sam dober risar, izredno uglajen in izobražen gospod. Osnovno šolo, najprijetnejša ji je bila ura risanja, je obiskovala v rojstnem kraju, nato se je izobraževala v zavodu pri sestrah Notre-Dame v Šmihelu pri Novem mestu in vzporedno hlastno risala portrete in karikature svojih sošolk. Na željo očeta in matere, ki sta na vsak način skušala v njej zatreti umetniško slo, češ da je poklic umetnika neprimeren za dostojno življenje, se je vpisala na nemško trgovsko šolo. Po končanem šolanju je sprejela tajniško službo na Jesenicah; a ustvarjalna strast se je v njej čedalje bolj oglašala in jo gnala v okolico iskat motivov za slikanje. Po srečanju bodočega moža, zobnega zdravnika Slavka Savinška, strica kiparja Jakoba Savinška, iz znane glasbeno in kulturno zelo dejavne družine z Jesenic, se ji je življenjska pot spremenila. On jo je začel spodbujati in usmerjati. Preselila se je v Tolmin in se v ateljeju slikarja Rudolfa Kogeja začela poglabljati v slikarski poklic, poln nepredvidljivosti, vzponov in padcev, zadoščenj in razočaranj, ki so postali tudi del slikarkine vsakdanjosti. Pripravljala se je za sprejemni izpit na Akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani. Razočaranje ob neuspehu ni bilo preveč boleče ob dejstvu, da je bila za uspeh pomembnejša politična in ideološka korektnost kot pa znanje in talent. Takrat pa si je še močneje zaželela študija v tujini.
Leta 1951 se je odselila v Francijo, najprej v Nancy, nato v Pariz. Tu je študirala na akademiji Grande Chaumiere, nato še na akademiji Julian in strastno odkrivala zapletene postopke ustvarjalnosti. Svojo željo po znanju je dopolnjevala z obiski muzejev in občasnih razstav in se temeljito spoznala z umetnostjo preteklih in sodobnih avtorjev. Ob odkrivanju zakonitosti različnih umetnostnih obdobij je ustvarjala lastno likovno govorico skozi prizmo velikih zgodovinskih slogov, v iskanju kompozicijskega ravnovesja, v prepletanju svetlobe in barve, z izrazitim nagibom k ekspresionizmu v vseh njegovih različicah. Zgodnja dela, nastala še v domovini, se v glavnem omejujejo na krajinske izreze, ki se postopoma umikajo zahtevnejši tematiki, v kateri bo zavzel glavno mesto človek v vsej svoji krhkosti in veličini, zemeljskosti in presežnosti. Ob tem je treba posebej poudariti njeno izjemno, tankočutno ustvarjanje portretov. Savinškova je slikala s strastjo, a je bila vseskozi kritična do lastnega ustvarjanja, ki pa ji je pomenilo vse v življenju. Zato se ni nikoli želela izpostavljati v javnosti. Če bi njen soprog ne prevzel odločitev za razstave, bi sama verjetno nikoli ne razstavljala. Kljub skromnejšemu številu razstav, prva samostojna je bila leta 1961 v galeriji Tonalite’ v Parizu, so njeno delo lahko spoznali v evropskih državah, Argentini, ZDA, Kanadi, zamejski Slovenci pa na že omenjeni razstavi v Gorici, na katero je slikarka pristala z velikim navdušenjem in veseljem, saj je gojila posebno naklonjen in prisrčen odnos do Primorcev. V Sloveniji ni nikoli razstavljala, njeno delo so poznali le ožji znanci in prijatelji, ki jim je svoje slike največkrat kar podarila. To pa se je pogosto dogajalo tudi v Franciji. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
