Tržaška

Živa priča slovenskega plemstva

Živa priča slovenskega plemstva

Piše Marko Manin / Grofica Livia Barbo von Waxenstein

“Slovenija je moja domovina, tam sem se rodila, tam so moje korenine in tam se počutim bolje, čeprav mojega gradu ni več”, pravi grofica Livia. Če kdo misli, da slovenskih plemičev ni več, se moti. To nam priča še živeča predstavnica kranjske aristokracije grofica Livia Barbo von Waxenstein – Codelli von Codellisberg, Sterngreif und Fahnenfeld, ki se je rodila 21. avgusta leta 1927 na Gradu Thurn na Kodelijevem pri Ljubljani. Grofica Livia, ki bo avgusta letos dopolnila 91 let, živi na Dunaju. Ona je še zadnja živeča vnukinja znamenitega ljubljanskega barona Antona Codellija (1875-1954), ki je v širši javnosti poznan kot izumitelj in celo filmski producent. Livia Barbo odlično obvlada slovenski jezik, saj je odraščala med obdobjem kraljevine kralja Petra v Ljubljani. Šolala se je pri uršulinkah. V zadnjih mesecih je večkrat obiskala Ljubljano, ker je sodelovala pri snemanju dokumentarnega filma RTV Slovenija, posvečenega baronu Antonu Codelliju.
Zgodovina te pomembne rodbine je zelo obširna in vredna pozornosti. Prvič se je v zgodovinskih zapisih pojavila ob naselitvi v Parmi. V 8. stoletju pa je bila kot patricijska rodbina že ustaljena v Benetkah, od koder je svoje družinske veje širila v današnjo Avstrijo. Domnevno izhaja iz časa Klavdijcev, rodu znanega rimskega cesarja Nerona, ki je vladal pred 2000 leti. V 15. stoletju so pripadniki te rodbine prišli v Istro, kjer so od leta 1547 živeli v gradu Kozljak (nemško Waxenstein) pri Plominu. Leta 1622 so bili povišani v baronski stan, 52 let pozneje v grofovskega. Grofica Livia pripada rakovniški liniji dinastije, gotniška in paška sta izumrli. Pred leti je dobila tudi slovensko državljanstvo. Grofica Livia je znana tudi kot čuvajka pečatnega prstana papeža Petra Barba, ki je bil leta 1464 v konklavi izvoljen za papeža Pavla II.
Rodbino so nato habsburški vladarji leta 1622 povišali v baronski, leta 1674 pa v grofovski stan. V 16. stoletju so se člani rodbine naselili na Dolenjskem, kjer so imeli nad trideset gradov in posesti, med njimi so Grad Rakovnik, Radeljca, Podsreda, Pobrežje, Prestranek, nekaj dvorcev, kot so Slatna in Dob, graščino Kot in druge.
Rodbina se je hitro povzpela med plemiško elito. Do druge polovice 16. stoletja se je že toliko razvejila, da se je razdelila na tri glavne veje; to so rakovniška, gotniška in paška in še nekaj stranskih linij. Poleg grofovskega predikata Barbo Waxensteinovi so imeli naziv baronov na Gotniku, Pazu in Čušperku, naziv gospodov pa na Kiselštajnu, Rakovniku in Dragomlju.
Velja omeniti grofa Franca Barbo, ki je bil prijatelj in sodelavec Primoža Trubarja, pisca prve slovenske knjige. Grof Franc Barbo ima zasluge pri prevajanju Svetega pisma v slovenščino. Leta 1566 je postal kapitan Reke. Jurij, brat Franca Barba, je ustanovitelj šentruperske veje, katere zadnji moški potomec je bil grof Robert Barbo, oče še živeče grofice Livie.
Vse ostale veje so po moški strani izumrle do sredine 18. stoletja. Ostala je le veja, imenovana po gradu Rakovnik pri Šentrupertu na Dolenjskem, ki je bil od druge polovice 17. stoletja v lasti Maksimilijana Valerija Barba Waxensteina in njegovih potomcev.
Rakovniška veja grofov Barbo je bila zlasti v 19. stoletju zelo povezana s slovenskim življenjem in je veliko prispevala slovenski zgodovini.
Dizma Barbo Waxenstein (1737–1802) je bil tajnik in direktor Kranjske kmetijske družbe, katere glavna naloga je bila pospeševanje in razvoj kmetijstva. Dizmov pravnuk je bil Jožef Emanuel Barbo Waxenstein, ki je imel sina Jožefa Antona. Bil je ravno tako politik in poslanec vele-posestnikov v kranjskem deželnem zboru. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

26.03.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!