Zimsko branje

Knjigosnedki (38)

Gledati skozi okno, kako zunaj sneži in kako svet počasi postaja bel, je eden najlepših občutkov v življenju, ki ga na Primorskem ne izkusimo prav pogosto. Prav zato so bile snežinke, ki so se v Gorici pojavile v začetku novega leta, nekaj posebnega. Najlepše jih spremlja že skoraj zlajnana kombinacija dobre knjige in skodelice vročega čaja (čeprav je takšna z razlogom), a ob sneženju je pravzaprav vse, kar lahko počnemo doma na toplem, nekoliko bolj čarobno, tudi kuhanje, sušenje perila ali pomivanje posode. Zakaj je tako, bi verjetno vsak razložil po svoje. Meni je všeč, da snežna odeja prekrije vse in svet spremeni v nepopisan list (čeprav pri nas žal ne zares), predvsem pa v meni prebudi občutek topline in varnosti ter vtis, da čas teče nekoliko počasneje.

Ta občutek pogosto iščem tudi v knjigah, predvsem pozimi. Včasih ga najdem v fantazijskih romanih, včasih v praznično obarvanih trivialnih zgodbah, včasih pa v klasikih. Letos sem ga največ našla v knjigi, ki je bila že dolgo na mojem seznamu želja: v Malih ženskah pisateljice Louise May Alcott. Pisateljica je roman izdala leta 1868, a knjiga kljub svoji starosti še vedno nagovarja sodobne bralce. Pravzaprav so me skoraj vsi, ki sem jim povedala, da sem nad njo navdušena, vprašali, ali je nisem prebrala že v mladosti. Presenetljivo ne. Male ženske sicer sodijo med mladinske romane in po njih so generacije deklet segale od samega izida do danes, sama pa sem jih brala povsem drugače: kot prijetno, čeprav na trenutke tudi žalostno zgodbo o družini, v kateri odraščajo štiri mlada dekleta: Meg, Jo, Beth in Amy. Besedilo ima sicer močno vzgojno jedro in izpostavlja nekatere vrednote, ki v današnjem svetu niso več povsem aktualne, a knjigi to zlahka odpustimo, saj je bila napisana pred več kot sto leti. Poleg tega je zgodba deklet izjemno očarljiva: vsaka izmed sester ima svojo življenjsko pot, svoj značaj ter svoje dobre in slabe lastnosti. O njih se iskreno pogovarjajo, o njih razmišljajo in se, vsaka po svoje, trudijo izoblikovati lasten jaz.

Male ženske pravzaprav nimajo ene same osrednje zgodbe, razen pričakovanja vrnitve očeta, ki je v vojski. Namesto tega roman skozi obdobje enega leta pripoveduje o vsakdanjih dogodivščinah, strahovih in dosežkih, pa tudi o sporih in drobnih nesoglasjih, ki jih doživljajo vsa mlada dekleta. Pa ne le dekleta: zvesti spremljevalec štirih junakinj je tudi sosed Laurie, ki stke tesno prijateljstvo z Jo, ter njegov dedek, ki mu posebej priraste k srcu Beth. Skozi vse te like lahko bralci in bralke spremljajo prav posebno življenjsko obdobje mladih žensk, prehod iz otroštva v vmesno fazo, ki še ni odraslost. Čarobnost življenja v tesnem družinskem krogu, zavedanje, da čas teče in da stvari ne bodo vedno ostale enake, ter spoznanje, da morajo dekleta kljub toplini doma in družine počasi sama prevzemati odgovornost za svoje življenje, ustvari nostalgičen občutek in okrepi povezanost z junakinjami. Kot veliko drugih bralk pred mano sem se tudi sama poistovetila z Jo, najbolj divjo od sester, ki si rada izmišlja zgodbe in bi nekoč rada postala pisateljica. A resnica je, da je nekaj vsake izmed teh mladih žensk v vsakem bralcu in bralki, ki jih spozna. Navsezadnje so klasiki takšni prav zato, ker nagovarjajo skoraj vsakogar, pa naj bo to v 19. ali 21. stoletju, v mladosti ali pa malo kasneje. Zase vem, da bodo Male ženske postale ena tistih knjig, po katerih bom posegla vsakič, ko bo zapihal prvi zimski veter in se bodo pojavile prve božične lučke, mogoče pa bo ob branju kdaj zapadla tudi kakšna snežinka.